Saj veste, kako so nas učili pred leti, da če zapelješ na led, malce spustiš zrak iz gum pa bo šlo lažje? Vas niso? Nima veze, na to se spomnim, ko s Ticotom haram po jamah in pred vsako težavo, najsibodi ožino ali globino, mojster glasno spusti zrak. Pa ne iz zračnice, jasno! Ali spusti plinsko bombico ali pa rigne. Oboje glasno do nezavesti, da se ve. In je to spuščanje plinov postalo kar njegov nekakšen zaščitni znak. Se spušča pred tabo, ga ne vidiš, slišiš glasen prrrrrr in veš, da se bo počasi stenstal v ožino. Danes sva se odpravila malce Klepca širit, ker bomo kmalu prišli do novega brezna, ga že vidimo, samo je še malce preozko. In sva s sabo vzela še specialca mladega jamarja Marča, da človek vidi, kako pravi dedci strežemo rečem. Tico je šel prvi, Marč drugi, jaz zadnji. In na sedemdesetmetrci useka, kot bi bile vojaške vaje. Se mi je malce čudno zdelo, ker je bil Tico že nizko, a nisem nič spraševal, ker sem sapo zadrževal, ko smo bili pa potem v meandru spet vsi trije skupaj, je pa spet usekalo. Glasno do boga amena. In ga je Marč ustrelil, ampak takšnega, da je še Tico priznavalno pridvignil obrv. Sta potem vse dol do Klepca tekmovala v strelskih vajah, dokler nismo popolnoma blatni in premočeni prišli do delovišča. Tam so se stvari malce umirile ali pa sem bil pregloboko v ožini, da bi slišal njuno tekmovanje, le enkrat je bilo neko vpitje spet, ko se je Marč pritoževal nad smradom. In mi je bilo čudno, dokler nisem zavohal še jaz. Tico, največji car na tem svetu, si je mirno prižgal čik v najbolj nemogoči ožini, kjer sem ravno tolkel z macolo, da je celo še mene kadilca malce zmotilo, Marč je pa bežal iz meandra, kako da ga sam rak lovi! Sem malce opazoval prijatelja, ki je malo bolj udobno sedel kot jaz, ki sem ležal v totalni ožini in se mi je kar milo storilo zaradi njegovega zaradi užitka rahlo nasmejanega obraza, še bolj se mi je milo storilo pa potem, ko je pol čika ponudil tudi meni. In sem ga vzel, kaj sem pa hotel in sva bila potem tam noter stenstana kakor v najbolj zakajenem lokalu pred desetimi leti, ko se je še lahko kadilo … Marč, ki se je raka tako ustrašil, nama je naredil uslugo in je malce višje od naju spustil vodo, da me je potem vsaj malce po hrbtu pogrelo, ko sem ležal v tisti luži, potem je bil pa počasi že čas za odhod. Ker smo bili dol čisto preveč časa, res. In človek pač mora vedeti, kdaj mora končati. Pred časom sem Marka P. povabil, da pride na kofe in da bomo potem še nekaj delali, pa je rekel, da če pride tako zgodaj, da je brez veze, da se bomo čez tri ure že za pimpke držali, dol v Klepcu smo bili pa tudi že čisto blizu temu, ob vsem tistem testosteronu, ki je kar v potokih šprical poleg vode. No, pa zebsti nas je začelo, to je tudi malce pomagalo k odhodu …
Gor je šlo kar ok, pa še celo svetovni prvak v padalstvu, kolesarstvu čez drn in strn, tekanju, surfanju, alpinizmu in bog si ga vedi še čemu je začel malo stokati, da mi je kar srce zaigralo in sem občasno še malo bolj potegnil. Da se ve, kdo je pa tam dol mojster … Tico je zunaj že zakuril ogenj, jaz sem pa Marču za zadnjo stopnjo prasico pustil s hilitijem in baterijo, da bo videl in občutil, kako pravi možaki plezamo in jo je odstokal do vrha. Iz njega res še bo enkrat pravi jamrar …
Smo se še preoblekli, ker smo bili povsem premočeni, potem smo pa čevape na žerjavico vrgli, da so malo švicnili in so se prav prilegli. Tico in Marč sta se me malo izogibala, ker nisem imel rezervnih gat in sem bil torej brez, a se mi je vseeno malo zamalo zdelo, ko je Marč vstal in se še bolj umaknil od mene, a ko sem zaslišal gromovit prask, sem se pomiril. Ni se umaknil zaradi mene, le bremzo je potegnil v frišne gate …
Ja, možaki v mokri in blatni jami so res hecna zadeva …
