V Gogarnico je prišel sam presvetli Marko D., na moje grozno presenečenje že s sivimi dlakami na glavi in na bradi, kar me je res kar malo šokiralo. Ker se mi zdi, da je bil še včeraj pod nosom gol, ko je, preden je moral za govorniško mizo oddelati zahvalni govor delegatom, ki so ga izvolili za predsednika Društva novomeških študentov, nagnil plastični kozarček z vodo, da si malce poplakne prestrašeno in ganjeno grlo. Le da so to bili še časi, ko smo lahko povsod kadili in je bilo v tistem kozarčku več z vodo prepojenih čikov kakor vode … No, takole smo začeli malce spomine obujati in smo prišli do čudovitega projekta, ki naj bi v Novem mestu marsikaj premaknil. Namreč, do prvega parka v Novem mestu. Menda ga nismo imeli (kar zdajle ne morem čisto zares verjeti) in smo ga ustvarili v prostoru, kjer je danes hostel Situla. So tisti prostor že demolirali in spraznili, dokler ga ne bi začeli obnavljati in renovirati smo pa noter kot inštalacijo namontirali pravi park. Drevesnica nam je posodila milijon dreves, nekje smo si sposodili parkovsko klopico, smetnjak smo prepolnili z avtentičnimi smetmi, po tleh pa razprostrli pravo travo. Ki nam jo je nekdo šenkal, ker je drugače zelo draga. O tem zadnjem smo se veliko prepirali, ali bi dali zelen tapisom ali pravo travo in smo dali pravo travo, ker smo jo dobili zastonj, potem smo se pa ob koncu projekta še bolj kregali, kdo bo tisto lepo travo domov odpeljal in si vizualno popravil dvorišče. Mislim, da je zmagal Skendi, a to so že detajli in sem že prebolel …
Projekt je bil res simpatičen, za jagodo na vrhu torte smo si celo nekje sposodili cd z avtentičnimi glasovi različnih živali. Menda nam ga je posodil nek lovec, trdil pa tega za prmej ne bom. In je bilo vse ok, ljudje so prihajali v tisti park in tam malo posedeli, zdela se jim je odlična fora, morda je komu na občini postalo malce nerodno in se je tudi zaradi tega kaj potem premaknilo, problem je bil le, da smo morali zaradi sposojenih dreves in enega hudega ozvočenja, prek katerega so se oglašale živali, zvečer zadevo zakleniti. In ko smo jo zaklenili, so se po Glavnem trgu še vozili avtomobili, ljudje so se sprehajali, pogovarjali, bilo je hrupno, in tistega živalskega oglašanja, ki je bilo zelo glasno, pravzaprav nihče ni čisto zares slišal. Ko se je mesto pa umirilo in je med hiše legel spokojni mir, je ves narajcan jelenov ruk, glasen do nezavesti, dobil povsem drugačen prizvok. In so okoliški stanovalci seveda protestirali, da so se preselili v mesto tudi zato, ker so jim šli jeleni na živce in jih nočejo poslušat, da hočejo spat in da če hočemo tisti park, da moramo bolj resno izklapljati ozvočenje. In smo ga, le včasih smo pozabili. In nekoč, ko se je to spet zgodilo, je znani novomeški intelektualec povedal, da se je med temačnimi ulicami čisto zadovoljen in rahlo trhlen kot že tolikokrat mirno sprehajal proti domu, potem so ga pa volkovi začeli loviti in je bežal za življenje. Samo čez mesec, ko je že stotič pripovedoval to zgodbo, je tudi sam že začel malo dvomiti vanjo in je začel dopuščati rahlo možnost, da je pa bilo morda malce preveč vina tistega večera v njegovi riti …
