Ker je v spalnici spet vse OK, je moja predraga soproga spet zadovoljna. Ja, spalnica je pomemben prostor v hiši, kjer se marsikaj dogaja in če tam ni vse po reglcih, se življenje lahko hitro zelo zakomplicira. Človek mora biti v spalnici zadovoljen in basta. Moja soproga pa zadnji teden ni bila najbolj zadovoljna. Saj življenja mi še ni povsem zakomplicirala (no, sploh mi ga še ni), a ker sem vsaj približno pameten možak, sem vedel, da se bo to slej ko prej spremenilo. In sem vzel stvari v svoje moške roke. Namreč, ko si je pred več kot dvema letoma zaželela televizor v spalnici, nisem preveč ugovarjal, ker tam sva itak bolj malo skupaj (lahko bi pravzaprav imela ko na podmornici samo eno posteljo, ker ko ona odide v službo, jaz pridem spat) in sem ga namontiral. Le z nakupom je bilo nekaj težav, a smo to mimogrede rešili. Pa takrat smo se tudi na fasado pripravljali in sem kot pravi možak antenski kabel kar po stari fasadi napeljal direkt v spalnico (smo zamenjali tudi okna in sem kabel kar čez eno luknjo vtaknil, še preden so vse skupaj zametali), saj sem vedel, da se bo kabel lepo skril. In se je. Nihče ni več videl tistih silnih kablov, ki so viseli na stari fasadi in sem bil kar malo ponosen, le ena napaka se je pred tednom pokazala. Napaka, na katero nisem računal, jasno. Če se kablu kaj zgodi, do njega ne moreš več priti. Mislim, lahko bi prišel, seveda, samo bi moral novo fasado razkopat, tako neumen pa tudi jaz nisem. Televizija torej ni več delala (najprej sem upal, da je mogoče tv crknil, bi bilo to namreč lažje popraviti, bi samo novo kupil) in smo imeli problem. Ker se je moja preljuba soproga odvadila v dnevni sobi zaspati in potem ob treh zjutraj name vpiti, zakaj je nisem zbudil, da bi šla spat in je bilo potrebno nekaj narediti. Seveda, če bi bilo enostavno, bi to takojci uredil, a kako kabel iz kleti speljati v spalnico, ne da bi pri tem spet zapacal fasado je kar nekaj dni glodalo pod mojo lobanjo. Dobro, ni, ker sem relativno brihten in najdem rešitev mimogrede. Sem se takoj odločil, da bom kabel kar čez ploščo v tleh spalnice potegnil iz kleti, ker bi bilo to še najmanj moteče, pa tudi posla ni kaj veliko, le eno luknjo zvrtaš, pa je. In to res ni težko, a kaj, ko me je preljuba soproga na to težavo s televizorjem vedno spomnila ob enajstih zvečer, ko se je odpravila v spalnico, ob takšni uri pa si še celo jaz ne upam vrtalnega stroja vzeti v roke! Mislim, vzamem ga že, samo uporabiti si ga ne upam … Danes pa sem se zadeve kot pravi možak lotil že dovolj zgodaj, po eni sedemnajsti popoldanski kavi. Malo pred mrakom, torej. Sem v spalnici izmeril, kje bom zavrta in sem še v kleti na stropu narisal s svičnikom en velik X, ker sem spodaj pustil svojega srednjega zlatega sina, da je pod tistim X držal koš za smeti, če bi slučajno kakšen velik kos ometa dol padel, da ne bi vsega nasrali. Ja, pametno se je pametno pripraviti. Sem odmaknil posteljo in čakal pol ure, da je predraga soproga posesala stoletni prah, ki je prišel od kdo ve kod (kolikor ga že najmlajši zlati sin ni s svojim telesom pobrisal, ker se mu je zdelo kul za posteljo igrati), potem sem pa vzel tavelik sveder in zavrtal. Je šlo z lahkoto, saj sem jamar, že trše skale smo vrtali, a kaj, ko srednji zlati sin ni in ni zavpil, da je že zagledal sveder, jaz sem pa prišel do konca. Sem odskakljal v klet in cel strop pregledal, če je sveder morda kje drugje ven pogledal, pa ni. In mi ni bilo nič jasno in sem spet meril in tuhtal, dokler nisem ugotovil, da je plošča v kleti za ene tri centimetre debelejša kakor na hodniku. In ravno tisti trije centimetri so mi narobe hodili. Ker nisem imel daljšega svedra. Pa sem stvar hitro rešil, saj ga je imel prijatelj, a kaj, ko me je spet čas začel preganjati in sem komaj komaj še povrtal pred zapovedano nočno tišino. Sveder je pogledal ven in moj srednji je zavpil svoji mamici, moji soprogi, da lahko neham vrtati, ta je to prenesla meni (je stala na sredini med nama, ne vem, zakaj nismo kar telefona raje uporabili, ko smo že v digitalni dobi), potem je pa še dodala, kar je dodal moj zlati srednji sin, da nisem nekaj dobro napravil. In itak sem tekel dol pogledat, kaj sem spet zamočil, a se je izkazalo, da le tistega X nisem dobro zaciljal. Ker ga pravzaprav sploh nisem ciljal, le tako informativno sem ga narisal, a kakor se vidi iz fotke, nisem za veliko zgrešil. Če bi ciljal, namreč. Pa nisem. In tudi prevelik kos s stropa nisem odkrhnil, na kar sem tudi ponosen, samo ne vem, kako mi je pa to ratalo. Sreča pač, verjetno.
Kakor koli, televizija v spalnici zdaj dela, ker sem tisto pa potem ajncvajdraj zvezal in po dobrem tednu je šla moja predraga zvečer spet s pesmijo na ustih proti spalnici. Jep, znamo mi tapravi možaki žensko pripravt do petja brez razloga …
