Dolenjski jamrarji pod vodstvom specialca Anžija smo v nedeljo zjutraj pičili proti Kačni jami. Ki je pravcata prasica od jame. Pa ne prasica kakor naše jame, torej blatna, temveč gromozanska. Dobrih 14 km rovov in ogromnih dvoran na globini kakšnih 280 metrov. Z nekaj jezeri in podzemno deročo reko Reko. Ki je bila cilj vseh nas 11 komadov, ki smo v nedeljo vstali le nekaj minut po tistem, ko so besni župniki nehali nabijati k prvi maši. To vem zato, ker je bil center zaparkiran z avtomobili klečečnikov, ki menda dobijo tudi odvezo za nagravžno zaparkirano avtobusno postajo. A pustimo to, smo pičili drugo smer, kjer domuje drugo bajeslovno bitje, tisto z rogovi. Ker nas je bilo veliko, se je zatikalo in je šlo bolj počasi, a po načrtu. Anži in Andrej sta čudovito opremljala in dno vhodne vertikale, ki je bolj kot po svojih oromnih razsežnostih znana po dveh odprtinah v stropu, skozi katere prodira svetloba, smo dosegli relativno kmalu. Potem pa kar nemudoma vzeli pot pod noge. Naš prvi cilj je bilo Ogabno jezero s čudovito mivkasto plažo (kjer sva se z Anžijem malce ruvala in kotalila, dokler modelu končno ni kapnilo, da moje kosti niso več, kakor so bile in se je vdal), končni cilj pa Škocjanski kanal z Reko, do katerega smo prehodili kar nekaj kilometrov. Jama ogromna, res, ponudila nam je pa prav vse možne ovire in prepreke, da smo se naučili vseh mogočih prečenj in bingljanj nad jezeri in podobno, a se je splačalo. Nekajkrat smo se izgubili in po načrtu iskali pravo smer, ker je možnosti zaviti v napačno luknjo kolikor hočeš, na koncu pa je malo pred ciljem Anži še v drek do pasu padel, da smo ga komaj izvlekli. Mojster Grah se je pritoževal, da smrdi, a se z njim nisem strinjal, ker sem parkrat prej, ko sem čakal, da se za njim spustim v kakšno stopnjo in je moral malce trebušni zrak regulirati, res začutil, kaj je pravi smrad, na koncu mu je pa še vroče ratalo in je vroče kolesarske hlačke slekel. Na srečo sem zadnji trenutek zaukazal mladcem da oči zaprejo, da ne bi kdo šel v zapor, potem smo pa ob reki malce čofotali in pomalicali ter pičili nazaj. Gor je bilo še bolj naporno in smo kar malce švicali in se pregrevali, vmes se je tudi skoraj katastrofa zgodila, ko mi je nehal vžigalnik delat, a sem ga na srečo potem spet obudil k življenju, na vrhu so nam pa prijatelji jamarji pustili dva six packa zelenih, da smo spet malo pohidrirali. Bi tudi kaj pojedli, ker kakšna pa je jamarija brez čevapov ali klobas (kar smo imeli), a sem pozabil rešetko, ker se na tako dolgo pot pač nismo odpravili z Ladislavom … Smo potem skočili na ene milijon kofetov in pice (Uroš si je naročil pekočo, da bi imel potem še doma veselico), potem pa domov, a seveda ni šlo gladko, saj so zaradi prometne nesreče zaprli avtocesto. In smo potem stali poleg avtov in razmišljali, ali bi zakurili ali ne, ko je našo pozornost vzbudil parček v vzporedno ustavljenem avtomobilu, ki se je žgal do nezavesti. Mislim, ne čist dobesedno, ampak predigra je bila pa huda, ker smo imeli vsi občutek, da jo bo bogico čist pojedel. In smo nameravali si na glave dati umazane čelade, se postaviti v vrsto in potem potrkati na okno, kdaj bomo pa mi na vrsto prišli, a kaj, ko imamo tudi jamarji, ki se prebijemo tako globoko in tako daleč, svoje omejitve in tega nismo storili …
Več fotk tukaj …