Mladež je danes hudokurčna, a predvsem na besedah. Sem se zadnjič mimo hiše slavnega Marka P. peljal in sem eno fotko stisnil ter mu jo poslal, če pozna pokrajino, ker vem, da domov bolj poredko hodi, kajti študentje današnji ga žgejo do nezavesti, na starše se pa spomnijo, ko se shramba sprazni ali denarnica. Kar je po mojem mnenju kar pogosto, a še vedno ne dovolj. No, mladenič je takoj odgovoril, da pozna in bil še malce predrzno duhovit, da naj kar pozvonim, da mi bo mama za bencin dala pa še kakšno malenkost in ko sem se naslednjič peljal mimo, sem res pozvonil. Mama sicer ni dala za bencin, je pa mojega predragega prijatelja ob živce spravljala, ko je razlagala, kako priden da je in mu je bilo malo nerodno, ker on ve, da jaz vem, kar njegova mamica ne ve. A je mamica dobra in zlata in je še meni eno gajbico povrtnin pripravila za domov in mi je bilo res ful ful nerodno, malo manj pa potem, ko smo to veselo jedli. Jep, ni ga čez domačo zelenjavo! Se je potem nekaj junačil, da mi bo vrnil (ne zelenjavo, jasno, temveč zadrego!) in ko ga je pot mimo moje hiše pripeljala, ko mene ni bilo oz. sem bil v podzemlju, je pozvonil, samo mi je potem predraga soproga povedala, da niti pod razno ni hotel vstopiti na kavo. Itak da ne, če ga je pa mamica v avtu s prižganim motorjem čakala! In mi je bilo malo smešno, pa včeraj tudi, ko smo se pozno ponoči (no, skoraj zjutraj) pripeljali iz Kačne domov in pri meni raztovorjali jamarsko opremo, dokler na koncu ni ostala samo še vrečka s smetmi. Jo je gospod Grah zagrabil in vprašal, kje so smetnjaki in čeprav sem mu rekel, da naj vrečko kar v mojo garažo vrže, da se bom potem naslednji dan z njo ukvarjal, se je z njo odpravil čez cesto proti smetnjakom. In potem sem kar debelo gledal, ko je popolnoma utrujen od celodnevnega zelo napornega pohajkovanja po jami komaj stal ob smetnjakih različnih barv, pohlevno segal v vrečko in posamezne smeti metal v za to določene zabojnike. Dobro, največ je bilo itak pločevink od piva, pa papirnatih robčkov, ki jih je recikliral med papir, nekaj prežvečenih čigumijev je vrgel med organske odpadke … Me je spominjal na otroka, ki se igra z edukativno igračo in različne like rine v odgovarjajoče odprtine in če otroka še lahko razumeš, njega pri najboljši volji nisem mogel. Sem ga silil, naj vse skupaj vrže v univerzalen zabojnik, pa je preveč zaveden, ni hotel. Eto, to je eko človek. Danes je pa še za kofe dal, da sva malce vtise obnovila. Dobro, to je dal še med svojim javnouslužbeniškim službenim časom, a ne bodimo malenkostni, podarjenemu kofetu se nikoli ne gleda pod krilo!
