Kdor nima v glavi, ima v Cinku

Marjan je hotel v nedeljo v Cinka do dna, sestra moja draga pa v soboto, in čeprav sem še v soboto, ko sva se s setro malo pretegovala, mislil, da bom lahko šel tudi v nedeljo, se mi ni čisto zares ljubilo. A ker Marjan mora v jamo, tle ni kej in ker bo čez vikend obisk Kačne jame, ki je gromozanska, sva šla danes po kosilu malo potrenirat. Tistih 100m dol je šlo mimogrede, potem sem ga pa v prvo ožino poslal naprej, ker če bi bilo kaj narobe, bi mu od zgoraj lahko pomagal, od spodaj pač ne. In se je zapičil v cev po levem boku, vse do tistega kamna, ki ga dobiš v rit in malce stisne, tam se je pa mimogrede nehalo. So se očke čisto malo izbuljile in dihanje pohitrilo, malce švica je pod čelado pricurljajo po obrazu in je že kopal ven. Kopal je hitro, premikalo se pa kaj dosti ni, ker je prehod v drugo brezno ozek in ful blaten in kolikor je skopal gor, ga je potegnilo dol. Je že preden je prikopal ven, kategorično povedal, da smo jamarji čist prfuknjeni in da on tle ne gre. Kar bi zame predstavljalo problem, ker bi moral potem še večkrat dol, da bi se odločil čez in sva malce razmišljala in razmišljala in je pomislil, če bi pa morda dol šel pa po desnem boku, da bi bilo morda lažje. In je šel in je šlo in je bil ves vesel, jaz pa tudi, ker sem si tako umazal samo en bok, saj sem že prvič štartal po desnem. Na dnu druge stopnje, kjer v nadaljevanje vodi zelo ozka odprtina, si jo je že sumničavo ogledoval, zato sem se odločil, da bom šel jaz prvi, da mu pokažem, pa še opremljati sem moral, te veščine še ni osvojil. Sem se zataknil v luknjico in se seveda zataknil kot čep. Kar ni bilo dobro. Mislim, ne zame, zanj in njegov pogum. Sem namreč zunaj pustil desno roko in imel levo ob telesu, kar je absolutno narobe, a ko to ugotoviš, že ne moreš več nič. Sem se klobasal ven in z nogami iskal kakšen oprijem, pa obraz sem poskusil imeti miren, da mu ne bi volje vzel, a ga je kar malo vseeno minevalo, ker mi je ta operacija vzela kar nekaj minut. Potem sem se spet zapodil v nadaljevanje, tokrat z desno ob telesu in levo iz luknje in je šlo. To tako detaljno opisujem zato, ker bom čez kakšno leto spet kakšnega dol peljal in bom samo prebral, drugače se bom spet narobe zatikal. No, je čez luknjo šlo kar brez prevelikih težav, čeprav povsem brez pa seveda ne. Kakopak drugače, če sva bila midva v akciji! Sem si pustil malo več vrvi, da čez ožino ne bi rabil na zavoro pritiskati, kar je itak ful težko in sem se previdno klobasal dol, potem se je pa vrv napela in sem mislil, da je to to in sem se spustil. In poletel, seveda, par metrov nižje. Ker je namreč Marjan vrv napel, ko je videl, da jo imam preveč in je mislil, da me bo kar z gumijastimi blatnimi rokavicami varno spuščal, to pa itak da ne gre. Ko sem obtežil zadevo, je njega zabrisalo v skale, mene pa v brezno. A sva samo malo zastokala in nadaljevala, jaz kar ponosen na jamarčka pripravnika, ki mu vse te peripetije niso vzele veselja. Sva se spustila na dno Cinka, kjer ni zelo veliko ljudi brazdalo. V blatu je še vedno napis Klemi, Šini, Anži in je ša Marč svoj Marč dodal in letnico, da se ve, potem sva pa kar zaključila z akcijo brazdanja in se proti zemeljskemu površju odpravila. Sem šel prvi, da bi mu lahko z vrha pomagal, če bi šlo kaj narobe, a preden bi sploh lahko prišel do tega, da bi jaz pomagal njemu, sem se tako nagravžno zataknil, da je celo Marča resno zaskrbelo. Sem se namreč zapodil v odprtino in spomnim se, da sem celo samega sebe malo pohvalil, kako dobro mi gre, ko mi je manjkalo morda deset centimetrov, da se izvlečem, ko se mi je zataknila prasica, ki sem jo vlekel za sabo, hkrati se je pa še pantin snel. In sem imel roke prilimane ob telo, noge so bingljale v zraku, glava je pa kukala v drugo stopnjo (kjer je ležal crknjen ptič, ki je neznosno smrdel!). Kakšne pol ure sem poskušal na vse načine, pa ni in ni šlo, dokler čez glavo nisem iztočil kakšnega odvečnega litra tekočine in sem še enkrat pritisnil in je rebro malo popustilo in je šlo … Marč je prisopihal za mano z več sreče in znanja in je mimogrede ven prišel, skozi prvo ožino je šlo pa meni bolje, kljub temu, da se mi je spet prasica zataknila. Tistih sto metrov nama je potem šlo ajncvajdraj, ker sva tam že velikokrat brazdala. Ko je pokukal za mano ven, je ogenj že debelo gorel. Sva gor vrgla moje čevapčiče, poleg sva si pa privoščila še njegovo zelenjavo in kruh njegove soproge, ki ga je baje dala s težkim srcem, saj je vzel zadnje štiri kose in so morali potem za večerjo jesti makarone. Pa radler sva spila, ker ko sem ven prisopihal po petih urah ves dehidriran, sem sicer sanjal radlerčka, samo potem sem pa termovko s kavo zagledal in ko zlata ribica na radler pozabil in veselo praznil tisto termovko.

Spodaj bi pa prilimal ful fotk z dna Cinka in filme, kako Marč premaguje ožine in se zatika in švica, samo jih ne morem, ker sem fotoaparat pozabil na dnu. Če ima kdo željo iskat ga, mu plačam pivo in spečem čevape. Saj sem hotel že jaz kar dol (ne zaradi fotiča, zaradi posnetkov!), a ko sem gor končno pricinil čik (spodaj mi jih je namreč zmanjkalo), sem začel kašljati in mi je rebro pri vsakem kašlju razpadlo. Sem potem vlekel bolj previdno in počasi in je bilo boljše …