Zadnja pot

Zadnjič, ko mi je izpušna cev na safranu odpadla, so jo na servisu seveda popravili, a je mojster povedal, da je vozilo spodaj že bolj bogo. Saj sem ga slišal, seveda, nisem gluh, a sem si mislil, kaj pa človek ve, kakšen je moj avto, ki mi že skoraj deset let dobro služi in mi bo glede na moje finančno stanje še kar nekaj let moral, hotel to ali ne. Potem me je pa pot zanesla mimo delavnice, v kateri žule na riti nabira dr. Krevs, ki ravno ni imel kaj početi in so zadevo dvignili, da si pobliže ogledajo, kaj pravi spodaj. Sem bil hladnokrven, kakopak, če bi bil tak tip in če bi imel zobotrebec, bi tisto leseno zadevico zagotovo mirno vrtel po ustih in se čisto nič ne bi sekiral. In tudi ko sta Matjaž in dr. Krevs začela ohohojati in uhuhujati, se tudi še ne bi sekiral in bi grickal tisto leseno zadevico, ker sem itak vedel, da je avto kul, čeprav ni več mlad. Ker zgoraj je bil kul, spodaj me pa čisto zares ni zanimalo, kakšen je. To se itak ne vidi …

A me je zdravniški konzilij poklical k bolniku in začel naštevati, kaj bi bilo potrebno nujno zamenjati, kaj popraviti, kaj bi bilo priporočljivo zamenjati in kaj priporočljivo popraviti in kaj bo držalo samo še 14 ur in 13 minut, no, takrat bi se mi pa tisti zobotrebec zagotovo zapičil v nebo. Matjaž je tako čez prst malo računal, meni je pa ritnice stiskalo čedalje bolj, dokler nismo prišli do ugotovitve, da je pacient pač mrtev in da nobena zdravila ne bodo več pomagala. In se mi je kar milo storilo, pa ne zaradi safrana, ki mi je dobro služil, ampak zaradi prihodnjih odločitev, ki so s tem povezane. Ker bo potrebno nabaviti novo vozilo. To pa mrzim, nič ne tajim. Sem se odpeljal domov in zadevo premlel še s predrago mi soprogo. Itak, ženska ko ženska, sem vidla eno dobro reklamo za en ne prevelik avto in mogoče … Hm, sem kar ročno potegnil, ker jaz pač vem, koliko imam v denarnici in kakor vem, da pri teh letih za mladimi ne smem več gledat, vem tudi, da kupiš, kolikor imaš. In imel sem ravno toliko, kolikor je hotel Matjaž za servisirano in dobro ohranjeno vozilo, ne premlado, ne prestaro. Ženi sem vedel povedati le, da je volvo, kateri model in kakšna barva pa ne več, pa let tudi ne in drugih detajlov, ker pač nisem tak tip, da bi si to mimogrede zapomnil, pa itak sem imel tistega volvota samo tri dni kakor nadomestno vozilo. In če smo že pri tem, bi si lahko tudi ona to zapomnila, saj je bil tri dni parkiran pred hišo …

Smo se dogovorili in je napočil dan, ko naj bi šel safran na zadnjo vožnjo. Sem zbral familijo in smo se odpeljali na sladoled. Sem parkiral pred sladolednico tako, da smo ga imeli ves čas na očesu,  potem pa sem se, kakor se to pač spodobi, na zadnjo vožnjo odpeljal sam. Lenart je hotel poleg, pa nisem dovolil, konec koncev sem safrana najdlje in najbolj jaz drajsal in sva si še imela za povedati stvar ali dve. Sem se peljal počasi, kakor se spodobi na pogrebu, pa tudi kozla starega nima smisla priganjati, če ima vse štiri noge zlomljene, ne?! Saj kaj dosti se nisva menila, to se samo tako reče, le musko sem malo bolj privil za zadnjo pot, ker me ni več skrbelo za drage zvočnike, da bi jih skuril. Sem pripeljal iz naselja na ovinkasto cesto, ko so iz zvočnikov zahrumeli Ramonesi z Blitzkriegom. Glasno, seveda. So se mi prsti skrčili na volanu malo močneje, le toliko, da so členki rahlo pobledeli, a nisem takoj reagiral. Lepo upokojensko sem se vozil v četrti prestavi pod nizkimi obrati, ker sem se pravzaprav malo bal, da se niti do dr. Krevsa ne bom pripeljal, ko so pa bobni še malce bolj zagrmeli iz zvočnikov in so modeli začeli ruliti Hey Ho Let’s Go!, sem si rekel ah, u rit, še pojačal musko, prestavil v drugo prestavo in pohodil do podna. Ko te jebe, deset let sem te drajsal z užitkom, zdaj te bom pa na britof odpeljal ko staro kripo?! Pa to ne more tako it. Safran je skočil, saj ima dober motor, kaj je pa hotel. Ponavadi sem prestavljal tam pri 5000 obratih, tokrat sem ga tiščal do rdečih 7000. Če bi imel lase, bi mi jih zalizalo nazaj, preden sem prav po športno prestavil v tretjo in spet pohodil do podna. Volan sem že držal z obema rokama, ker je bilo pri 6000 obratih že 140 v kolesih, Ramonesi so rulili, gume so cvilile, sem vozil kot pred dvajsetimi leti, ko še ni bilo na vsakem vogalu policista, a se nisem bal toliko kazni kakor tega, da bodo starčku recimo odpadla vsa kolesa. Sem že za hip malo popustil na plinu, ko so Ramonesi spet spodbudili s Hej Ho Let’s Go! in sem spet prestavil v drugo, ker so bili ovinki ostri in tiščal, da sem slišal motor ruliti čez divje pankerje. Ma, ko te jebe, potegn še zadnjič, sem si mislil, pa če vse razpade! In je potegnil, kaj je pa hotel. Sem parkiral pred delavnico, ugasnil in ključe pustil notri, ko sem izstopil. Motor je prasketal, ko se je pregret začel hladiti, vsi ventiratorji so delali na vso moč, malce so smrdele gume, a prasec stari je zdržal do konca. Se mi je za hip kar milo storilo, res, a ko sem sedel v nov (star) avto, se nisem ozrl. Še pod vplivom adrenalina sem prižgal cd v volvotu in v pričakovanju malce močneje stisnil volan, ko je iz zvočnikov zadonela neka božična pesem. V nejeveri sem pritisnil gumb za izpljun cdja in ven so skočile najlepše božične pesmi. Ki so takoj romale na tla pod sovozniški sedež, iz radia je pa zadonela neka elevator music, da sem se domov pripeljal čisto počasi, ker ima radio preveč gumbov, da bi jih osvojil kar na prvi vožnji. Ja, potrebno bo zamenjati playlisto pa bo tudi vozilo bolj potegnilo …

Kakšne barve da je? Hm, evo, ne ljubi se mi iti pred hišo pogledat, je že pozno, ampak v letu ali dveh se ga bom zagotovo navadil in tudi barvo in znamko zapomnil …