Trajektek

Sem družino zapeljal na morje in se nameraval vrniti naslednji dan, a je bilo tam tako za popizdit vroče, da sem parkrat pokofetkal, se enkrat vrgel v morje in se odločil vrniti še isti dan. Z enega konca otoka sem se torej odpeljal na drugega, na trajekt. Kjer je že bila vrsta in sem se znašel v dilemi, v kakršni se, ko imam poleg predrago mi soprogo, nikoli ne znajdem. Kako kupiti vozovnico? Ko nisem sam, ostanem v avtu in se počasi pomikam proti trajektu, soproga gre pa malo prej kar peš do kase, kjer jo ogulijo, jaz jo pa potem enostavno poberem. A če si sam, je to malce težje. Naj hodim tistih par sto metrov tja in nazaj? Kaj pa, če se kolona vmes premakne? In sem kar sedel v Švedu, dokler niso začeli polniti čolnička, saj je šlo počasi naprej in sem nekako naračunal, da bom, ko bom dovolj blizu, samo bolj na rob zapeljal in stekel do kase pa še čas imel potem vkrcati se. Sem naredil tako in je kar dobro šlo, dokler blagajničarki nisem pomahal pod nosom s plačilno kartico. Ups, oprostite, ne bo šlo, sprejemamo samo gotovino. Jasno, seveda, kakor vse kurbe tega sveta, sem si mislil, saj zakaj bi pa imeli plačilo na kartice, ko pa samo nekaj deset tisoč turistov prepeljete?! Se še nisem kaj dosti razburjal, samo vprašal sem, kje je bankomat, ko mi je povedala, da je v mestu, mi je pa malo pritisk dvignilo. Ker ene dvajset kilometrov pred trajektom nisem niti hiše videl, kaj šele mesta! Ampak, da ni problema, da oni sprejemajo tudi evre, če nimam kun. Ja, imam kune, ampak le toliko, kolikor jih potrebujem za hrvaške turistične podjetnike, ki se z bibitko in umazano coto pomikajo ob koloni in malo vetrobranska stekla čistijo, da zaslužijo tri povprečne sovenske plače. A jih še ni bilo, ker še ni čist taprava sezona, samo za par sto avtomobilov pa res ne bodo opreme za šoferšajbe prat ven nosili, lepo vas prosim! Kakor koli, itak da tudi evrov nisem imel (no, vsaj v gotovini ne) in sem se pač lepo mirno odpravil do avtomobila in nazaj proti mestu. Ki ga dolgo dolgo ni bilo, sem pa opazil nekakšen kiosk z napisom turistična točka in sem gospoda vprašal, kje bi lahko bankomat našel. Da eden je nekje tle v šoping centru, samo da verjetno ne dela, ker imajo oni praznik, da drugi je pa zihr v mestu, samo še osem kilometrov direkt naravnost. In sem se še osem kilometrov odpeljal, jasno, kaj mi je pa drugega ostalo. In sem potem kruzal po mestu in med benvenutivilkomenarividerčizimerfraj iskal kakšen znak za bankomat, ki ga itak ni bilo, le čedalje več cimerfrajov. Itak da so fraj, če ne moreš plačat s kartico jebemuvraga! Sem potem kar policista vprašal, ki je dolgo razmišljal (jap, na bankomat verjetno ne hodi, pravijo, da znajo kasirat od voznikov, preveril pa tega nisem!) in me potem poslal na avtobusno postajo. Sem ga nekako našel in vanj vtaknil kartico, potem se je pa šele zakompliciralo. Sem izbral angleški jezik (slovenskega ni, ker kdo pa na hrvaškem še govori slovensko) in sledil navodilom in tipkal tipko dej mi denar, potem se je pa zakompliciralo pri vsoti. Ker hrvaški bankomat ven meče kune, mene je pa v trenutku, ko bi moral vsoto vtipkati, prešinilo, da se mi tudi sanja ne, koliko moram dvigniti. Avtomatsko sem hotel pritisniti na stotko, ker to doma tudi dokaj pogosto počnem, ampak so me potem tam naprej številke 200, 500 in 700 povsem zmedle, ker na slovenskih bankomatih tako velikih cifer ponavadi ne vidiš. No, vsaj jaz jih ne, sam jaz sem itak bolj srutek … Sem stal tam in besno razmišljal, koliko kun je en evro in se mi tudi sanjalo ni, potem sem začel razmišljati, koliko kun je pripravila soproga moja draga za pomivalce oken (ponavadi ji rečem, da naj za evro in pol naštima, da ne bomo glih tazadnji Gorenjci izpadli!) in se mi je nekako 10 kun cmarilo po možganih in sem potem razmišljal, da trajekt pa tud ne more bit desetkrat dražji od poštenega dela pranja vetrobranskih oken in sem že skoraj stotko pritisnil, pa je potem nisem, ker sem malo na hitro izračunal, da to je pa po moji kalkulaciji komaj nekaj več ko 10 evrov in da to je pa verjetno premalo, potem sem prst na 500 držal, kar se mi je zdelo veliko in nisem hotel, da bi imel potem doma pet let hrvaški denar, ki ga ne bi imel kje zapraviti, potem sem pa ves živčen 300 pritisnil in se tresel vse do trajekta, kjer so mi le nekaj več kot 200 vzeli in sem bil ves srečen. Sem lahko še na bencinski ustavil in taveliko čokolado kupil in vodo, da žejen in lačen nisem bil, kavo sem si pa šele čez mejo privoščil, ker sem imel pet evrov, ki mi jih je predraga soproga dala za cestnino, ki sem jo pa s kartico plačal. Znam biti včasih tudi jaz prebrisan, če želim …