Zadnjič smo proti večeru v Gogi na vrtu sedeli, mirno kofetkali in bolj ko ne promet opazovali, saj smo skupaj sedeli ljudje, ki smo si bolj ali manj že vse povedali, le še vreme se v pogovorih spreminja in kaj ga je kdo kaj polomil v zadnjih dneh … Večinoma so motoristi prdeli mimo in niti ni bilo kdo ve kako zanimivo, sam sem se zabaval predvsem z zamišljanjem, kakšni so ti bogi ljudje pod vsem tistim porisanim usnjem in zaščitno opremo v vročini in prišel do enotnega zaključka sam s sabo, da nočem biti poleg, ko se slačijo. Naj komu drugemu smrdijo, klinc jih gleda, sem si ravno mislil, ko se je zaslišala glasna glasba. Potem dolgo ni bilo nič, potem se je pa mimo zelo počasi pripeljal en model s ful ful osvetljenim ogromnim motorjem, špilala mu je glasna glasba, zadaj pa še ena zastavica plapolala. No, če je plapolala, glih ne vem, ker ni bilo vetra in model je tudi zelo počasi peljal, da smo si ga lahko vsi ogledali, tole plapolanje si bolj zamišljam kakor ne, spomnim se pa ne. Ker sem tisto zastavico skoraj spregledal, v oči je bolj zbodla raznobarvna osvetlitev in glasna glasba! Najprej sem pomislil, da je v mesto cirkus prišel in model reklamo dela, a da temu ni tako, je pojasnil dr. Krevs, ki je verjetno že kaj takšnega videl, ker konec koncev so motorji njegovo veselje pa tudi nekaj sveta je tudi že videl. Sicer sem prepričan, da je hotel bolj misliti kakor glasno izgovoriti, a če bi samo mislil, potem tega ne bi slišal.
Tega pajaca je potrebno brez sojenja v zapor za ene dvajset let, moped pa direkt v prešo in kovino za kej bolj pametnega porabit!
Sem se molče v bistvu strinjal z njim in sem prepričan, če bi imeli morda policijo za estetiko, jim zagotovo ne bi ušel in bi fasal temnico, četudi bi se takoj slekel, sam ene tri dni bičal za pokoro in moped samoiniciativno poslal v prešo …
No, dobro, nam je vsaj malce rutino popestril, kdor koli je že bil, sem vesel zaradi takšnih ljudi, vsaj občasno, ko je vroče in je dolgčas, a kaj dolgo o njem nismo razmišljali, saj se je po cesti že pripeljal en drug mopedist. Pravzaprav mopedistek. Je čisto povprečno visok možakar po Glavnem trgu prijahal na enem takšnem miniaturnem motorčku, poleg tega, da je bil v popolni mopedistični opremi pa je najbolj v oči zbodel zvok tiste prduljice. Ki je bil res grozen. Mislim, zvok je imela tista prduljica kakor najhujša zverina med motorji. Carski, torej. Pustimo ob strani, da je bil videti kakor Martin na Kobilici in zaradi zvoka še bolj grotesken. Še nisem dobro precmaril v možganih tistega osvetljenega, ko sem že moral začeti žvečiti tega na miniaturcu z očitno napačnim zvokom. Le zakaj zaboga si ljudje kupijo pomanjšan motor in potem paradirajo po glavni ulici?! V popolni motoristični opremi! Zakaj nima potem še miniaturne motoristične opreme, recimo? Takšno majhno čeladico, ki si jo lahko natakne samo na tisto drugo glavico, recimo?! Saj je tudi pomembna, v njegovem primeru po moje še bolj, ker dasiravno ima tista glavica luknjo in je manjša, sem prepričan, da pameti je več v njej kot tisti zgornji … Smo pred leti ParkXtrem delali, s skiroji smo se z Gorjancev spustili in sem sicer nabavil varovalno opremo, a tisto tahudo, zaščito za hrbtenico, sem dobil samo eno. Sem si jo hotel zase prišparati, a sem delal račun brez krčmarja, našega dr. Marijana torej, ki je kot najbolj izobražen med nami najprej poskrbel za varnost intelektualcev, sebe torej, in je tisto želvo enostavno zase popalil. Se mi je malo fržmagalo, nič ne rečem, zato mu pa tudi nisem povedal, da jo je oblekel narobe, in mu je tisti del za zaščito hrbtenice in trtice bingljal med nogami spredaj … A to je druga, že zdavnaj minula zgodba, pustimo!
To je zihr cirkus v mestu, sem bil že skoraj prepričan, ko sem opazoval modela na motorčku, kako pomembno počasi kruza po glavni ulici in se na ogled daje, ko sem nenadoma za njim opazil pa res strupen motor, od katerega je prihajal tisti strupen zvok in sem se pomiril. Ker prdulica je imela zvok, kakršen se za prdulico spodobi – prdela je. Kakor malo hujša kosilnica za travo, recimo …
V vesolje se je spet vrnil red torej, ko je juniorju zazvonil telefon in se je javil z očitkom, da če bi gorelo, bi zgorelo! Je namreč pred pol dneva klical brata, ki se mu ni takoj oglasil, potem je šel pa junior počivat in ga ni zanimalo, da je brat vmes trikrat vrnil klic, ker to so že detajli! Ampak očitek je bil pa tako vrhunski, da sem si zabičal, da ga moram tudi sam kdaj v stavku uporabiti in ga torej uporabljam. No, ne čisto zares in zgodbico sem tudi malo prikrojil, ker takrat s tistimi motoristi juniorja ni bilo z nami, a se mi enostavno ne ljubi načenjati nove zgodbe in sem ju združil. Imam kot pisatelj poetično pravico, četudi bo kdo od omenjenih ugovarjal …
