Obletnica

Pride model na pošto in vpraša, koliko stane telegram za smrtne primere. Poštar pove, da gredo takšni naprej za polovično ceno. Dobro, reče model, piši: Simo, pridi v nedeljo, koljemo prasca … Ampak nisem hotel tega napisat, za obletnico je bolj primeren tisti, ko soproga vpraša moža, če bodo za obletnico poroke zaklali prasca, pa možak zamrmra, da ne, da boga žval ni nič kriva … Da si ful dolgo poročen pa veš po tem, da ne kolješ več prasca, ampak se koljeta zakonca med sabo … Optimist je pa tisti, ki vsako leto pogleda, če mu je poročni list že potekel …

Zakaj toliko šal na račun obletnice poroke? Ker je moja soproga pred par dnevi praznovala polnoletno obletnico, žalujoči ostali pa tudi. Milijon datumov imam v koledarju, vse diplome pa obletnice pa rojstne dneve pa izgube nedolžnosti (ok, to imam samo tri pa še tem trem je, zdaj že debelo poročenim in z otroki, vedno malce nerodno, ko jih doseže moj sms) in podobne neumnosti in skoraj nikoli ne pozabim čestitati. Še prej, ko ni bilo mobitelov, sem si nabavil neko igračko, podobno kalkulatorju, v katero sem si datume in telefonske zapisoval in sem jo nekoč pozabil čez noč na vrtu in se je malo vlage zavleklo pod ekranček in sem pečico za minutko prižgal, da se je rahlo segrela in potem ugasnil in dal tisto zadevico not, da se posuši, soproga moja frišno poročena jo je pa potem spet prižgala, da bo nekaj spekla, pa je spekla samo moj organizator. In me je bolelo in sem pisaril tja nekam v Ameriko, če lahko vsaj podatke ven potegnejo, a sem dobil nazaj samo smejkota …

Kakor koli, tudi datum moje poroke imam v telefonu, kakopak, a soprogi za čudovit ulov nisem hotel čestitati že kmalu po polnoči, ker ona ne daje telefona na potiho in bi jo čestitka zbudila, kasneje sem pa pozabil. Ona pa tudi, nesramnica nesramna. In mi je šele dan kasneje čestitala, ampak sto evrov mi pa ni stisnila v žep za nagrado, sem pogledal vse žepe! Je pa tudi res, da ji nisem kupil šopka, ker se mi zdi to nekaj na silo, jaz raje šopek kar tako kupim, čeprav ga ne, samo takšno filozofijo imam, sem si pa že zdaj zacahnal 20. obletnico, ker ta se mi zdi pa res okrogla. Za to jo bom pa presenetil s šopkom, zagotovo, sem si zapisal. No, če ne bom ravno v hribih ali jami …

Pa pred leti sem napisal eno kratko zgodbo na to temo, za katero se mi zdi zdaj kar pravi trenutek za prilimati jo:

Obletnica poroke

Morske hrane nikoli ni maral, še posebej so se mu upirale školjke. Ostrige, klapavice, srčenke, jakobove školjke … Nekoč je še kot mulo iz vode privlekel leščurja, za katerega mu je nek špagetar dal 10.000 lir in ga kar pred njim še surovega požrl. Praktično še živega. In so se mu uprle za vse življenje. Jedel jih je le na svoji poroki, ko so ga skoraj prisilili v to. Školjke so menda nekakšen afrodizijak in kolikor školjk si pojedel, tolikokrat si potem osrečil svojo soprogo. Ali pa kakšno drugo, odvisno od okoliščin … No, na poročno noč jih definitivno ni vseh porabil, je bil preveč pijan, a ga naslednje jutro na srečo po tem nihče ni spraševal.
In spet jih je jedel nocoj, na štirideseto obletnico poroke. Kakšen špetir so naredili, njegova se je kar stopila, še bolj razkošno je bilo kakor prvič. Ampak si je zaslužila, kar je prav, je prav. Rodila mu je štiri otroke, ki so jima podarili enajst vnukov, veselje jih je bilo gledati, kako odraščajo. In veselje se je bilo starati z njo. Ja, ljubezen z leti res preraste v prijateljstvo, a če dobro pomisli, jo je imel na nek način še vedno prav tako rad kakor prvega dne. Kako so se smejali, ko so mu zvečer prinesli porcijo školjk, ker so vedeli, da jih ne mara, pa jih je vseeno pojedel kar osem! Njegova je zardela kakor nuna, ko opazi za plotom urinirati pijanca! Ja, jim je dal razlog za smeh, čeprav jih čisto brez razloga vseeno ni pojedel. Pa ne zaradi seksa, za to je že nekaj let uporabljal viagro …
Ležal je v postelji, pokrit do vratu in poslušal mirno dihanje poleg sebe. Poltiho je pogrkovala, včasih tudi pocmokljala in čudno zažvižgala; tako je bilo od tedaj, ko so ji izpulili zadnji zob. A ga ni motilo, se je navadil. Saj se je ona morala navaditi še na desetkrat hrupnejšo pošast, ki je škripala z zobmi (dokler jih je še imela!) in tako glasno smrčala, da so, ko so recimo spali v kakšnem kampu na morju, ljudje mislili, da žagajo drva kje v bližini!
Bil je prijetno utrujen, veliko je plesal, tudi nekaj alkohola je spil, dasiravno ga zaradi infarkta, ki ga je udaril pred leti, ne bi smel, a je bil vseeno zadovoljen. V trebuhu ga je zvijalo, školjke so pretežka hrana za njegova leta in pozno uro. A vseeno je bil zadovoljen, pravzaprav iz minute v minuto bolj. Trebuh ga je bolel bolj in bolj, na pritisk je bil trd, on pa vse bolj in bolj zadovoljen. Pravzaprav je že z veliko težavo dihal, pa mu je vseeno šlo na smeh. Komaj ga je krotil. Skoraj tresel se je. Moral se je umiriti, ker se je njegova v spanju premaknila. Skoraj jo je zbudil. Obrnila se je na bok, ležala je obrnjena proti njemu. V temi ni videl njenega obraza, le slutil ga je, na licih je čutil njeno vročo sapo. Tudi ona je spila kakšen kozarček čez žejo, je ljubeče pomislil. S težavo je zatrl željo, hotel jo je namreč pobožati po licih. Ji izraziti ljubezen. Ženski, s katero je bil poročen štirideset let! Jebemti, danes nihče več ne zdrži toliko v zakonu. Vse je instant, poroka, pa tudi ločitev čez leto ali dve! Hotel jo je pobožati, a je zatrl željo. Trebuh ga je bolel, da je mislil eksplodirati. Še malo, samo še malo, se je bodril, potem jo bom pa pobožal. Jebemti, kaj vse mora človek pretrpeti. Školjke …
V želodcu je čutil pline, ki so se nabirali in mešali in grozili, da bo njegov želodec počil kakor star balon in zares jo je hotel pobožati, a se je spet premagal. Nekajkrat je podrl kupčka in skoraj glasno zaklel, ko je v ustil začutil ogaben okus morske živali z mehkim telesom, pokritim z dvema plitvo izbočenima lupinama. Še malo mora zdržati, potem jo bo pa pobožal …
Pritisk v želodcu je postal skoraj neznosen in previdno je pridvignil staro zadnjico. Z levo ritnico se je uprl ob medicinsko vzmetnico in se premaknil rahlo od nje, da se je desna ritnica malenkostno ločila od simetrične sestre. Če bi ritnici stisnil, bi se slišalo … Čedalje bolj ga je napenjalo in mogoče bi celo moral na stranišče, je pomislil, a si je zabičal, da mora zdržati, pa naj stane kar hoče! Še bolj je usločil hrbet, čeprav ga je križ hudičevo bolel, verjetno tudi od plesa, ne samo od let! V želodcu je grdo zakrulilo in kar čutil je, kako plini potujejo po debelem črevesju. Da je le ne bi zbudil …
Še bolj se je nagnil v levo in od olajšanja skoraj zakrulil, ko so plini zapustili njegovo telo. Anus ga je zapekel, ko je masten in gost oblak zapustil debelo črevo in čutil je, kako polzi med ritnicami čez križ in po hrbtenici. Nagravžno. Z zadnjimi močmi je stegnil desnico in v temi poiskal njen obraz. Jo narahlo pobožal. Res jo ima rad. Že štirideset let …
Njeno dihanje se je v hipu spremenilo. Še nekajkrat je v spanju zacmokljala, potem pa nehala dihati …

»Prasica stara nagravžna, zato si školke jedu, pa sej si čist zmešan! A si čist gniu al kaj!?«

Še kar je vpila in se razburjala, on pa se je smejal in smejal in smejal. Ja, vse je samo vprašanje tajminga, kdaj dvigneš odejo na njeni strani in kje natančno, da doseže nos! Le za hip se je nehal smejati, ko ga je nehote še sam dobil v nos in je za trenutek pomislil, da bo kar umrl. Madona, kakšen smrad! Ja, školjke so res zakon …

»Lubica, vse najbolš za obletnco. Oči te ma še zmeri rad!«