Zjutraj (no, dopoldne) se mi je malo čudno zdelo, ker sinova nista bila pred televizijo (no, sta bila, le da ni bila prižgana) in ko sem spil par kofetov in malce boljše volje postal, sem jima na poti ven le mimogrede omenil, da naj škatljo kar prižgeta, ker mi je bilo hudo gledati njune dolge face. Med vožnjo domov pa me je dosegel sms, kje je daljinc. Itak sem poklical, ker med vožnjo tipkati je nevarno in izvedel od preljube mi soproge, da v hiši ni več nobenega daljinca. Da kam sem jih skril. Ker če se grem spet kakšne vzgojne, da je ok, če vsaj njo obvestim. Itak da se nisem šel in itak nisem imel blage veze, kje so VSI daljinci in na zadevo pozabil. Itak pri nas vedno nekaj iščemo. Ko sem se pred hišo pripeljal, mi je bilo pa čudno, kaj so vsi na kolesih in na zraku. Pa je bilo kmalu jasno! Tv ne dela. Radio ne dela. DVD ne dela. Nič ne dela, če nimaš daljinca. Se mi je zdelo smešno in kaj dosti se s to misterijo nisem ukvarjal, dokler si nisem hotel TV dnevnika pogledati. Pa ga nisem mogel, ker ni nobenega daljinca v hiši, dol za računalnik se mi pa ni ljubilo. In me je stvar razjezila, da sem poklical vse svoje sinove domov, ki so ves čas pred ekranom in jim zabičal, naj zadeve najdejo. Hecno. Ker so obrnili celo dnevno sobo, pa zadev nikjer ni. Ob teoriji, da je morda kdo v hišo prišel in daljince odnesel sem pa hvaležno sprejel prijateljev klic, naj se na kofe s soprogo oglasiva. In sva odpeketala iz začarane hiše. Sem sedel v avto, pa je rekla moja predraga, da greva lahko kar peš, da ni daleč (sem potem zmeril z avtom in je daleč, skoraj kilometer!). Sem se izmotaval in vse, pa ni šlo, sem moral res kar pot pod noge vzeti, pa še mrak je že padel in skoraj polna luna je in se je moja predraga kar malo raznežila, jaz pa ne, se ob takšni sceni raznežim samo v hribih. Sva tako cepetala kofetu naproti, ko je nasproti prikolesaril briljanten pisatelj M. Brulc, pronicljiv opazovalec sveta in življenja okoli sebe, pa nadvse duhovit tudi, in je kar zabremzal.
Ojla, Šini, s soprogo na večerni sprehod ob polni luni?! Pohvalno, pohvalno!
Saj ne vem, zakaj, a mi je kar malo nerodno postalo in sem začel razlagati, da mi za polno luno dol visi (razen v hribih), pa za sprehod tudi, še posebno večerni po mestu, in da sem hotel z avtom, pa da soproga moja predraga ni hotela, ker nikoli ne hodi v hribe, ampak do prijatelja, ki pa sploh ni tako blizu, kamor se na kofe odpravljava, je pa peš zatrmoglavila in se mi niti sanja ne, zakaj in še kar sem nebulozil, potem sem se pa vdal, ker če hodi kot raca in če kvaka kot raca pol to verjetno tudi je raca in sem kar priznal, da, jebajgaj, sem na večernem sprehodu ob polni luni s svojo soprogo. In mi je bilo še vedno malce nerodno, kot bi me pri čem nelegalnem ujeli, kaj pa vem. Se je Matjažu na srečo mudilo naprej, da je bilo konec mojega trpljenja, midva pa do prijatelja, kjer sva kofe in vse ostalo dobila. Ko sva okoli enajstih domov prišla, je bil v hiši pa že mir. Pa ga tako zgodaj nikoli ni! Ampak, skrivnosti ni nobene, daljincev ni, televizije ni, pol gredo otroci pa spat. Ker bognedaj da bi kaj pospravili ali pa kaj. No, ampak verjetno bodo naslednje dni bolj aktivni, ko bodo daljince iskali. V pečici jih ni, je že moja predraga pogledala …
