Izredno stanje

Je predraga mi soproga delala malo dlje v petek in čeprav ponavadi sama pride domov, sem z avtom skočil po njo. Sem dober, kaj hočem. Je hotela seveda domov, lačna in utrujena, a sem zaustavil pred trgovino. Nam je zmanjkalo par stvari. Mleko, recimo. Kar dvakratno sem vzel. Sokove edino ona ve, katere otroci pijejo (jaz pijem kavo, to imamo vedno) in sem jih nametal v voziček vse po trikratno običajno. Zaloga pa to, otroci pijejo, tudi ko niso žejni, ali pa so ves čas žejni, kaj pa vem. Sladkarije sem prevrnil v voziček, kot da bo konec sveta že v nedeljo, pa še par sladoledov, ki jih sicer jaz ne jem, otroci pač, pa še in še in še. Sem znosil v avto in je mislila, da bova šla končno domov, je bila utrujena in lačna, a sem skočil še na bankomat nekaj denarja dvignit, nikoli ne veš, kaj lahko pride jutri, zmanjka elektrike, pa smo tam, ko sem bil že na bencinski, sem še natankal in se spomnil še na čike, potem sem pa jo, utrujeno in lačno res domov zapeljal. Potem je v soboto bogica oprala 5 pralnih strojev, ker kaj pa veš, kaj bo naslednji teden in če bodo trgovine še odprte in če bomo imeli kaj za oblečt, potem smo možaki odhiteli na naporen piknik ob 50. obletnici jamarskega kluba, kjer so nas tudi nahranili, domov prišedši smo pa soprogo zlato lahko samo pohvalili, ker je že vse tiste silne pralne stroje zlikala. Še sreča, da je bilo vroče in je lepo sušilo! Potem sem jaz nekaj za računalnikom prčkal celo noč in predrage nisem motil, ker kaj pa vem, kaj je skoraj do enih zjutraj nekaj pospravljala in urejala, motiti je pa z vprašanji nisem hotel, pa še rojstni dan je imela, v nedeljo je bilo pa takšno ropotanje že dopoldne, da sem celo moral malo prej vstati. Še dobro, da sem, ker sem komaj še mlačno kavo ujel, soproge pa ne več. Je odšla s prijateljicami kakor vsako leto septembra na morje za en teden, kjer se malo kopajo, pa sprehajajo pa masirajo in kaj ti jaz vem kaj še vse, mi pa sami bogeci doma. Zvečer že vsi pred televizijo, šolske torbe so bile za ponedeljek na srečo že pripravljene, samo kaj bo pa v torek in vse naslednje dneve?! Za jest smo tudi še imeli pripravljeno na srečo, tako da danes lačni nismo bili, a kaj bo jutri?! In pojutrišnjem?! Je bilo lepo vreme in smo končno spet malo po bazenu lahko skakali in smo torej nekako čisti, ampak ko sem prišel dol v pralnico, ki jo je v petek in soboto moja predraga spraznila, popolnoma, je bilo spet vse polno. Pa je še pol dneva ni! Sem za vsak slučaj poguglal, kako se napolni pralni stroj, a sem to že enkrat prej storil in sem potem ene pet let na rozastih rjuhah spal, ker so se k njim pritihotapile neke rdeče nogavice ali kaj! Otroci so šli relativno ob času spat, malo smo zamudili, ker Lenarta nekaj grlo boli in pokašljuje in se je potem dolgo pogovarjal z mamico in poslušal nasvete. Z mojim telefonom, ker je tastarejši sin izgubil sim kartico! Jap, se zgodi, pade iz telefona v sobi in, tada, nema je! Evo, še pol dneva je ni, mamice zlate, pa sin že nima sim kartice. Dobro, bom skočil jutri do Mobitela, to znam, samo kaj bodo oblekli v torek, in kaj bodo jedli v sredo. Jasno, burek, samo krožnikov in pribora ne bo, ker bo pomivalni stroj poln …

Ja, ne vem, res ne vem. Možna rešitev je, da se bomo morda v sredo naložili v avto in še mi pičili za njo k njej na dopust. Saj prtljažnik je dovolj velik za vse, kar ji bomo morali odnesti v pranje, to že, za jest nam bodo tam tudi dali, ker ima moja predraga plačilno kartico, sam povlečeš, pa je, televizijo na srečo pa verjetno tudi ima …No, bomo videli, koliko časa bomo zdržali. Lani nam je kar šlo, samo predraga potem v stanovanje ni mogla, ni mogla odpreti vrat, ko je bilo vse zametano in razmetano …