Predvsem Klemi je včasih nejevoljen, ker pri prvi pomoči na jamarskem tečaju nisem bil dovolj pozoren in ga prav jezi, da kaj veliko truda v kako postati reševalec ne vlagam. Itak sem mnenja, da če se bo v jamah že kaj zgodilo, se bo ali oreng in šnelkurz prve pomoči itak ne bo pomagal, če se bo kaj takšnega, pri čemer bi lahko pomagal obliž, pa šnelkurza ne potrebujem. A Klemi se ne da in nerga in nerga. Ker sam je še dodaten tečaj prve pomoči napravil in se potika kar po državnih tekmovanjih. In jaz sem zadovoljen, ker če se mi bo kaj zgodilo, bom imel ob sebi nekoga, ki mi bo pomagal, če ga pa on ne bo imel, ker bo imel mene, pa bogpomagaj. In to ga jezi.
Danes smo se pa jamarji spet na kupu zbrali in kakor se to rado zgodi, ko so možaki na kupu in je vino prisotno, zaokrožijo možate zgodbice. Začne razlagati nekdo (pustimo imena, ker gre za resnično zgodbo z žalostnim koncem), kako se je zadnjič enkrat iz službe napotil na malico, ko je v stranski ulici zagledal na tleh starejšo žensko, ob njej pa starejšega moškega, ki ni vedel, kaj bi. Je pristopil in potipal pulz na roki in vratu, a ga ni zaznal. Zato je, ker je ravno pred kratkim napravil tečaj za jamarja in je bilo znanje s prve pomoči še frišno, začel z oživljanjem. Masiral ji je srce. Po pravilih. Je pritisnil tolikokrat, kolikokrat je zapovedano, potem bi moral pa vpihniti zrak v pljuča. In je pogledal pravzaprav mrtvo žensko tam na tleh in se nekako ni mogel prepričati, da bi ji dal tudi umetno dihanje. Itak smo vsi brez diha poslušali pripoved, a ko je pripovedovalec potem umolknil, je od nekod priletelo vprašanje, če ji je dal tudi umetno dihanje. Ker to je po pravilih in tako smo se učili. Je pripovedovalecmalce pomislil, potem pa priznal, da ne, ker se mu je gabila. Prvič, bila je mrtva, drugič, bila je stara in okoli ust je imela peno, kot zadnjič ji je pa še mostiček iz ust ven gledal. Smo vsi spet umolknili ter razmišljali o povedanem in smo se molče z njim seveda strinjali (razen morda Klemi se ne bi, ampak njega ni bilo v skupini), seveda pa nas je zanimalo, kaj je bilo potem. In je pripovedovalec rekel, da ko je nehal masirati srce in se ni mogel prisiliti, da bi ji dal še umetno dihanje, se je obrnil k njenemu možu in mu rekel, da naj ji on nudi umetno dihanje, da on bo pa masiral srce. A mož tega ni storil. Je bil verjetno v šoku, smo vsi razmišljali spet v molku, ko smo v mislih premlevali povedano, a je nek tretji, ki sploh ni jamar, do konca izpil vino iz kozarca, se malce skremžil, in ker to verjetno ni bil prvi kozarček, naredil povzetek povedanemu: “Jasno, verjetno jo je nazadnje kušnil pred tridesetimi leti …”