Novembra lani smo v Čaganko na zorenje parkirali 130 steklenic vina kleti Zajc, ki jo je vinar poimenoval Jamski zajc, da ga bomo letos, ko jamarski klub praznuje 50. obletnico, spili. In smo se v soboto odpravili v jamo. Sam sem bil zadolžen za kuhanje pasulja, kar tudi ni bil enostaven posel, saj je scalo kot jeseni, toplo je bilo pa kot pozimi. Ampak, ja, ni bilo hudo. Ko smo iznos steklenic končali, je Darko seveda odprl enga cvička, da smo lažje čakali na hrano, potem je še Borivoj eno steklenico iz jamske sekcije odprl, potem je še Darko za pokušino enga jamskega zajca reskiral, potem me je pa sestra vprašala, če sem že nehal antibiotik jemat. In sem se spomnil, da moram še zadnjo tableto, ki sem jo imel v žepu, čvaknit z rahlo zamudo, pa nehal sem pit, je pa namesto mene Boro nagibal. Enkrat tudi kavo, ki je bila v enakem plastičnem kozarčku … Pasulj, v katerega sem nasekal dva kilograma čebule (pa Darko je ene pol litra cvička za boljši okus noter vlil), je bil dober in je teknil vsem, potem smo ga še malo z vinom zalili, ki je bilo zaradi dežja razredčeno z vodo. Jaz nisem več pil, je namesto mene Boro, verjetno od žalosti, ker mu je umanjkala ena steklenica. Je računal in računal, pa se mu nikakor ni izšlo. Na koncu se je sprijaznil z mislijo, da se je verjetno pri vnosu razbila, jaz mu pa nisem povedal, da je verjetno kakšen jamar, ki se je z dela na dnu Čaganke vračal, še imel toliko moči, da je v Netopirjevo dvorano, kjer je vino zorelo, zavil na krajši postanek …
