Prihaja čas vode v podzemlju, ko smo jamrarji mokri do kože. Pa saj smo vajeni, ne cvilim, ampak voda v škornjih je pa zoprna. Vsem. In škornji se med pohajkovanjem po podzemlju obrabljajo še hitreje kakor druga oprema. Saj dragi niso, le ko se na dnu jame z mokrimi stopali spomnim, da jih bo potrebno zamenjati, jih tam nimajo, domov prišedši pa seveda kakor zlata ribica mimogrede pozabim. Danes, ko sem lutal od kofeta do kofeta, sem se pa mimo trgovine peljal, kjer jih prodajajo in se začuda spomnil. Sem vstopil in naročil dvoje s številko 42 za Klemija in Dejana in zame številko 44. Jasno, da moje številke seveda niso imeli, bi jih pa lahko naročili, a tega nisem želel, ker bi vmes itak pozabil. Sem poskusil s številko 43, pa je tudi niso imeli, zato sem na koncu naročil kar 42 tudi zame. Prodajalka me je malce čudno gledala, kako s 44 na 42, pa sem ji pojasnil, da si bom pač nohte postrigel na nožnih prstih. Meni se je zdelo, da sem duhovit, a je le pokimala in odšla v skladišče, med pisanjem računa se je pa začela smejati. Mi ni bilo najbolj jasno, kaj bi to pomenilo, me je pa malo stisnilo, ker nisem nič za ceno vprašal in se je morda smejala, ker je dobila enega Pepeta, ki ga bo dobro olupila, a na srečo ni bilo tako, le mojo pripombo je končno pokonzumirala. In ker sem se ji končno menda zazdel simpatičen in duhovit, mi je po razmeroma nizki oz. razumni ceni ponudila še tri pelerinice. Tudi rumene. Kar kvalitetne, da jih delavci menda pohvalijo. Nisem čist štekal, a sem se vseeno zahvalil z razlago, da za v jamo potrebujemo samo škornje. In se ji je nad glavo spet zarisal vprašaj, čeprav upam, da smeh kasneje, ko sem že odšel, ni prišel. Ker tokrat sem bil pa resen …
