Ja, ko kamen skozi ozek prehodek, ki ga je potrebno razširiti, pada v globoko in mogočno brezno, jamrarji delamo tudi med tednom. Ker firbec pač vleče. S Klemijem sva danes že spet relativno zgodaj pobrala Srečka in smo pičili proti Čaganki spet povsem olimpijsko razpoloženi. Smo se menili ko otroci, kakšno brezno bo, ko bomo ožino razbili, ali se bo nadaljevalo in če se bo, ali se bo nadaljevalo proti Čaganki in podobne smo razdirali, utihnili smo le, ko sem v dolino proti Semiču testiral, koliko ima Ladislav hitrosti v motorju. No, utihnili smo pri 90 km/h, ko se je noter vse tako treslo, da se tudi pogovarjati ne bi imelo smisla, pri 110 km/h, ko mi je ravno ritnice začelo stiskati, se je pa prvi ojunačil Klemi, da naj počas začnem zavirat, ker bo čez kakšen kilometer oster ovinek in glede na to, kakšne bremze ima ruski terenec … Sem stestiral, če je iskren (in seveda ni bil!) in sem se zlagal, da so bremze super, da sem jih dal nekaj poštimati, a četudi ni verjel in je vedel, da se lažem kakor lada hitro vozi v tisto dolino, je potem vseeno po pravici povedal, da se malo pa tudi boji, da nam bo kaj z vozila odpadlo in da potem bo pa za nekaj časa z jamarstvom konec, ker z gipsi in zlomi pač ne bomo mogli po blatu brazdat. No, to me je pa prepričalo in sem vozil bolj normalno.
Pri vhodu smo ven zmetali silno opremo in si jo razdelili, da je vsak nosil za samo en majhen hladilnik, a kaj bi to, firbec nam je dal krila. Začelo se je dobro, kamen se je dobro krušil in lomil in smo en drugega iz ožine rinili, ker smo bili že po petih minutah povsem blatni in premočeni in se lahko ogreješ le z delom. No, jaz sem se ogrel tudi s skokom na površje, saj nam je v klubskem hiltiju zmanjkalo elektrike in sem ven skočil po Srečkovega, ki je čakal v Ladislavu. Sem bil hitro nazaj kljub ožinam, ker sem spodaj pozabil čike in se nisem nič obiral, nisem pa prinesel dodatne mivke, ki smo jo tudi potrebovali, ker se nisem spomnil. Sta mi sicer menda naročila, ko sem že gor plezal, a sta verjetno preslišala, da je moj telefon z zlatim izborom zlatih starih popevk tako na glas rulil, da ju nisem slišal. Izklopiti ga pa nista hotela, ker ju je na delovni toploti ohranjal ples. Ko sem ju osvetlil z vrha, sta sicer obmirovala in se pretvarjala, da ni bilo nič, ampak jaz vem, kar vem …
Smo garali in blatarili še par uric, ko je Srečko, ki je bil najbolj moker, po ritmu glasbe šejkal od mraza in mu je macola iz rok polzela, obupal. Da bo dovolj. Ostal je le še en velik rogelj povsem na koncu ožine, ki mi ni dal miru. Se mi je zdelo, da ni OK pustiti ga za začetek naslednje akcije, ker človek izgubi voljo, ko se že na začetku umaže, premoči in podhladi. In za tisti rogelj si se moral usesti v potoček, dobesedno. Prej smo nekako zadevo reševali tako, da je eden tolkel, drugi je pa plastičen kozarček držal pod najhujšimi curki, da ni direktno za vrat zalivalo, potem smo pa ugotovili, da je končno popustil tisti blatni jez, ki ga je že na začetku napravil Srečko in ki je zadrževal vodo. A jo je lahko zadržal le za par uric, potem si je utrla pot med razpokami in kamni in nenadoma začela zalivati kot z vrtno cevjo, ustaviti jo pa ni bilo več mogoče. Jaz pa povsem na koncu ožine. Je bilo kar zanimivo, a mi je uspelo razbiti tisti rogelj in zadeva se je toliko odpla, da sem se lahko stenstal skozi in si prvič ogledal novo brezno. Pod mano se je resnično odprlo morje prostora, kakor je obljubljal Srečko, a ker sem se dol spuščal kar po kavbojsko v pravcatem slapu, sem po slabih dvajsetih metrih obupal. Da ne bi česa na glavo dobil. Ven sem pokukal sicer srečen a povsem premočen, roke so v rokavicah plavale, prav tako noge v škornjih. V levem malo manj, ker imam luknjo in je voda lahko tudi odtekala …
Smo se ogreli s plezanjem na površje, kjer sem Klemija poprosil, naj naredi eno fotko za spomin, da se bo videlo, kako smo se matrali v blatu. A je človek, ki je prvi prišel ven in se je že preoblekel in ogrel, začel komplicirati. Da sem na vseh fotkah isti, ne glede na to, iz katere jame pridem in me začel nekaj prestavljati, mene pa je zaradi premočenosti itak že samo prestavljalo in sem protestiral, čeprav ni veliko pomagalo. Ker ko se Klemi nekaj naumi, to tudi naredi. Na koncu je seveda napravil fotko, kakršno vedno napravimo, da sem se lahko preoblekel in sedel v že ogretega Ladislava.
Malo pred domom sem domov poklical, kaj je za večerjo in je žena povedala, da bom jedel tisto, kar si bom sam pripravil in narezal, zato sem Klemiju predlagal pico. Že dolgo je nisem in mi je prav zadišala. Klemiju pa tudi, motilo ga je le, da bi tako usrani šli v lokal. Mene ni, čeprav sem bil po obrazu ves blaten (Klemi se je vsaj malo umil z vodo iz plastenke, meni se tudi to ni ljubilo), kar sem opazil po tem, da je kelnarca naročilo pobrala malo bolj stran od naju. Klemi je potem še na stranišče skočil malo se oprat (meni se spet ni ljubilo) in je nazaj prišel rahlo nejevoljen. Da je ravno en kravatar tam lulal in se je počasi ozrl, ko je Klemi vstopil, firbec pač, potem pa, ko videl, kdo oz. kakšen je vstopil v stranišče, na hitro pospravil orodje (niti otresel menda dobro ni) in s pogledom uprtim v tla zapustil sanitarije. Pa še rok si ni opral! Kdo je potem pacek?!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=OtNhRBk1p7k[/youtube]