Danes sem bil pri zobarju. Preverit zalivke, očistit kamnolom ter zradirat kavo in čike. Sem mislil, da bo huje, še posebej, ko je sestra pokukala v mojo ustno votlino in svežo luknjo brez zalivke ter kar malo zgroženo zapiskala, potem pa vprašala, če je zob sploh še živ. Zobozdravnik ni nič odgovoril, le malo mi je v luknjo popihal, da me je dvignilo s stola in sem pobrcal s stopali in je bilo v hipu vse jasno. Sem bil prav vesel, da sta tako usklajena v neverbalni komunikaciji … Kakor koli, še grizljam s svojimi živimi, reklamo za umetne bom delal šele čez nekaj let.
Sem šel pa popoldne k očetu na vrt v potok vrvi oprat in sem si obul najstarejše čevlje, kar sem jih našel v garaži. Za ob potok so dobri. Lahko bi sicer obul gojzarje, ki jih nosim do jame, a so še od zadnjič zasrani do amena, hribovskih je pa škoda. Ko sem prišel domov in jih sezul, se mi je pa nekaj čudno zazdelo. Sem svetlobo v njih videl od spodaj in od strani. Saj v bistvu me ni zelo zanimalo, ampak ker bi morala biti notranjost čevljev temna, me je vseeno malo požgačkalo in sem jih dvignil in si jih ogledal. In mi je bilo takoj jasno, kako lahko vidim svetlobo v čevljih tudi pri prstih, saj je podplat popolnoma razpadel na šest koščkov. No, oba sta popolnoma razpadla! Hecno. Sem se spomnil na Jeleta, s katerim sem se srečeval v bifeju blizu mojega nekdanjega doma. Še v debelem socializmu, seveda, a je že malo zadišalo tudi po kapitalizmu. Smo si lahko že tudi doma marsikaj kupili, a je bilo drago ko žafran, zato so pametni Slovenčki romali v Italijo in Avstrijo. Kjer so imeli prave tržnice prav za Jugoviče, napolnjene z razno razno poceni junk robo. In je Jele enkrat prišel v tisti bife v povsem novih lakastih čevljih, ki so bili videti nadvse elegantni in dragi, a ko je dvakrat spil, je dvignil noge na mizo, se resno zazrl v nove čevlje in glasno ugotovil, da bo šla Juga zagotovo v franže. Ker da je on za tiste nove čevlje, ki so stotisočkrat lepši od katerih koli jugoslovanskih, plačal samo dvajsetino cene. In smo se vsi strinjali z njim, kakopak, saj smo vsi vedeli, da je sosedova trava vedno lepša. In je celo noč nabijal o tej njegovi teoriji, kako bo Juga propadla in si tu in tam z novih lakastih čevljev obrisal imaginarna zrnca prahu, dokler jih niso iz birtije vrgli. Na dež. In so še malo pod nadstreškom modrovali, preden so do avtomobilov na parkirišču stekli, dokler se Jele ni začel prestopati kot da ima mevlje v riti. In potem preklinjati kakor najhujši furman. Ker so mu novi lakasti čevlji popolnoma razpadli. V bistvu v hipu. Je stal v luži in je bilo videti, kot da so se stopili. Itak da je, ko je tekele do avta bos, začel nabijati, kako bo Italija propadla in kmalu šla v maloro, skrivnost je bila rešena pa ob njegovem naslednjem obisku tistega italijanskega pajzlja, kamor je nesel nazaj še preostale tri pare, ki jih je tudi kupil (se spomnite, bili so nagravžno poceni in jih je kar več parov vzel) in tisto, kar je od razpadlih ostalo. Prodajalec ni bil najbolj vešč slovenskega jezika, a na koncu sta vseeno ugotovila, da je model kupil čevlje za mrliča. Ja, Italijani so pragmatični ljudje. Zakaj bi umrlega pokopali v še popolnoma uporabnih čevljev, ko pa tam, kamor odhaja, ne bo kaj dosti hodil? In so naredili čevlje iz papirja in jih polakirali in vse, da so bili v krsti videti elegantni, za v dež pa pač niso bili. No, pa za hojo tudi ne …
Dobro, lahko da gre za urbano legendo, mene takrat ni bilo v bifeju (sem moral prinesti opravičilo, ker sem bil kar reden gost), je pa res, da so ga še kar nekaj časa hecali, če je še živ, ko so se srečali …
