Naključja so vedno samo to, naključja. Včasih neverjetna, včasih malo manj. Zadnjič sem nekaj iskal po disku in mi pozornost pritegne datoteka spred šestih ali sedmih let, za katero pa nisem vedel, kaj je. Z naslovom Pri Marleni. In sem jo kliknil, kakopak, saj veste, piše ne pritisni, pa ne moreš drugače kot pritisniti. Dobro, na tisti datoteki ni pisalo ne pritisni ali kaj podobnega, le vedel nisem, kaj sploh je. In se je izkazalo, da gre za pogovorno oddajo z Marleno, v kateri sem bil gost. Marlena je bila ena (ali eden, sem že pozabil) od Sester, pevskega tria. Sem dal datoteki malo bolj jasen naslov, kaj dosti pa gledal nisem, itak nisem nič pametnega povedal. Ali česa takšnega, kar danes ne bi več vedel. Se mi je pa zdelo ok pohvaliti se malo prijateljem in sem začetnih nekaj sekund izrezal in poslal par prijateljem, da jim malce polepšam dan. In sem jim ga, jasno, predvsem Marku P. Ki se je kar hihital in naslajal nad tem, pri kom sem gostoval.
Danes sem bil pa v Ljubljani na predpremieri novega filma strička Jurija in ker smo potem predolgo kofetkali, me je še lakota zagrabila. In sem Marka P. vprašal, ali mu diši pica. Meni je prav zadišala, res. In je tudi njemu zakrulilo in sva pičila v neko restavracijo blizu njegovega stanovanja, kjer baje dobre pice delajo. Sva sedla, a še preden sva lahko naročila, me je že dregal pod mizo, če sem videl, kdo tam sedi pri sosednji mizi. Itak da nisem videl in mi je ful navdušeno povedal, da sama gospodična Marlena. Sem mislil, da me heca, itak, ker kakšno naključje pa je to, vas prašam, nikoli prej in nikoli po njeni oddaji je nisem več srečal!? Dobro, cela Slovenija, kamoli Ljubljana, je ena velika vas in za rubriko Saj ni res, pa je! ta dogodek pač ni, a midva sva se vseeno zabavala. Dokler seveda ni prišel kelnar, ki je povedal, da takšne plebejske hrane kakor je pica pri njih ne strežejo in sva se, ker meni je pa res dišala samo pica po dolgem času, premaknila v drugo gostilno. A Marku P. se ni premikalo, je kar jedilnik hotel, da bi pogledal, kaj še imajo užitnega, a sem ga imel na sumu, da je želel ostati zaradi Marlene. Je sprašecval, če jo bova pozdravila pa to, a sem bil res lačen in sem se kar za hiter premik raje odločil. Da bi zaradi Marlene hotel ostati, je kategorično zanikal, ko sva potem sedela v pravi piceriji, a ko sem go domov odpeljal, se je spomnil, da je torbico v tisti prvi gostilni pozabil. In je pomahal in že ga ni bilo več. A Marlene tudi ne, sem prepričan …
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=k_ze7juuQgU[/youtube]