Devet let sem že imel psa, kraškega ovčarja, s katerim sem se vsakodnevno sprehajal ob Krki, preden se mi je rodil sin. Hja, s psom so bile v začetku težave, od grizenja copat, čevljev, do lulanja v hiši, ampak počasi sem ga teh razvad odvadil. Niti ne s preveliko težavo. Sicer je pes rasel in odrasel v pravo mrcino in so se pojavile hujše težave, od lajanja na ljudi in pretepanja s prav vsakim psom, ki sva ga srečala, ne glede na velikost (najbolj se mu je zamerila afganistanska doga in ostareli bernardinec), a sem ga kmalu vzgojil v dostojnega psa, ki me je (skoraj) vedno ubogal na besedo. Potrebno je bilo nekaj vpitja, tudi brez udarcev ni šlo, toda naslednjih sedem let sva se odlično razumela, in pri sprehajanju drug drugemu nisva povzročala težav – vsaj prevelikih ne … In tudi kaj dosti pogovarjala se nisva, bolj ali manj sva bila zatopljena vsak v svoje misli. A potem je prišel novinec, moj sin, Maks. Saj v začetku je bilo čisto enostavno, na sprehodih sva s psom pač imela dodatnega spremljevalca. Nezahtevnega. Relativno tihega. A le prvo leto …
Takole sem v eni prvih kolumn za revijo Mama v isti zgodbi omenil in psa in sina, čeprav sem se bal, da bo kdo skočil v zrak, kako lahko primerjam vzgojo psa in vzgojo otroka. Saj psa že dolgo ni več in se le še redko kdaj spomnim nanj, čeprav v trinajstih letih menda niti en dan ni minil, da ga ne bi peljal na sprehod. In prisoten je bil pri pisanju obeh mojih prvih romanov. Tistega o vojaku in vojaščini sem najprej v glavi domislil in napisal na najinih vsakodnevnih sprehodih, domov prišedši sem pa zadevo samo na papir prelil, roman o vojni sem pa pisal v Bohinju in je bil tudi z mano. In zakaj sem se spomnil nanj? V bistvu kar komplicirana miselna povezava, morda pa niti ne. Za kakšen švoh mesec sem se dobesedno zaprl in izoliral v hišico na koncu Bohinjskega jezera in samo pisal in pisal in čeprav sem imel poln hladilnik hrane (mamica skuhala in spekla in zmrznila, da ne bom lačen) in krompir in šnicle in konzerve in vse, sem največkrat tako padel v pisanje, da sem šele ob kakšnih štirih zjutraj ugotovil, da sem lačen ko volk, ko se mi seveda ni dalo nič pripravljati ali peči ali kuhati ali odtajati in sem samo do hladilnika skočil po kakšno pašteto in kruh in sem to potem mlatil ob računalniku. Ja, deloven sem bil in nisem hotel izgubljati časa po nepotrebnem, ko mi je ravno šlo. Kar nekajkrat sem ob računalniku mlatil tudi samo kruh z mlekom, ker si tudi za pašteto namazati na kruh nisem hotel vzeti časa. Resno. Ponavadi sem končal s pisanjem, ko se je že zdanilo in sem se samo na balkonu parkrat pretegnil in padel v nezavest, okoli enih popoldne me je pa pes zbudil, ki je seveda moral mehur sprazniti. Dokler ni padel v moj ritem, je bilo nekajkrat prav zabavno, ko sem ga iz hiše spustil in je bogec tako komaj zadrževal že tako dolgo, da niti do prvega drevesa ni uspel priteči in je kar na travniku brez kakšnega posebnega markerja vodo spustil. Pa na začetku je še eno nogo dvignil, kakor se za pravega možakarskega psa spodobi, a ko je kar teklo in teklo in teklo, se mu je veretno neumno zdelo na treh nogah stati in jo je spustil na tla. Itak ni bilo drevesa nobenega ob njem, kakor sem že omenil … Pa tisti njegov blaženi pogled, še danes ga vidim!
No, je padel v moj ritem in ni bilo potem nobenih problemov več, meni je pa tudi pasalo vsak dan malo se po svežem zraku sprehoditi, ker drugače sem v enem najlepših kotičkov v Sloveniji samo v zakajeni sobi čmuril. Dobro, potem je enkrat vmes še založnik me prišel pogledat in slišal, kako se prehranjujem, zato je kar v hotelu Zlatorog naročilnico za kosilo pustil, da sem bil prisiljen nekaj normalnega pojeti. A v bistvu me je zafrknil, ker sem vedno ko nor vedno lovil zadnje minute kosila!
Kje zdaj pride tista miselna povezava? No, zdaj končujem en tak luštkan mladinski roman in sem spet popolnoma noter padel. Ne tako zelo kot pri Naboju, a vseeno. Spet cele noči klofam in spet me proti jutru lakota zagrabi. Dobro, saj to me vedno, a zdaj nimam časa oziroma volje po hladilniku brskat in si sendviče delat, ker če vzamem ženin narezan pršut, potem moram poleg še kumarice in olive pa različne sire, to pa res nimam ne volje ne časa. In sem malo prej skočil v kuhinjo si še en kofe scmarit (to ne vzame veliko časa, samo gumb pritisnem), ko ugotovim, da sem tudi že malo lačen. To je asociacija, veste, sem hladilnik odprl zaradi mleka za kavo in mi je še lakota udarila. A nisem hotel izgubljati časa in sem samo črno bombetko s semeni vzel in tavelik kozarec viki kreme, čeprav vem, da to dvoje ne paše najbolj skupaj in odhitel dol za računalnik. Da ne izgubljam časa pa to. Kavo sem si že gor sladkal, da ne nosim še sladkorja, ker imam samo dve roki, v drugi sem imel namreč kruh in kozarec viki kreme. In je bilo že to preveč za moje sposobnosti žongliranja. Pa kako prefrigan sem bil, sem si v skodelico kave vzel srednjeveliko žlico, s katero lahko tudi v kozarec s kremasto vsebino sežeš (tamala za kavo je v bistvu prekratka in si umažeš prste s čokolado in je potem tipkovnica zamazana) in sem res vse potrebno lahko odnesel v enem šusu. Sem se že na poti po tistih par stopnicah dol kar pohvalil. In ker sem že nekaj star, vem, da moram najprej kavo spiti in šele potem čokolado jesti, ker drugače ima kava pregrenak okus. In sem torej kofe požrl med tipkanjem (mi je spet res šlo od rok do boga!), potem sem pa tisto bombetko zagrabil in kozarec z viki kremo še hkrati odprl z žlico že v rokah, da ne izgubljam časa, ko z grozo ugotovim, da je kozarec popolnoma prazen. Dobro, moram biti iskren, na dnu je bilo še nekaj zasušenih rjavih črtic, ki sem jih do konca postrgal z veliko spretnosti, a je tista zadeva, ki je ostala na žlici, realno zadostovala le za pol griza kruha. Res je, lahko bi vstal in zbudil tastarejšega sina in mu povedal, da se tako ne dela in da se prazen kozarec vrže proč, da se ne zavaja lačnih ljudi in res je, lahko bi tudi vstal in stopil tistih par korakov do hladilnika in vzel kaj iz njega, saj je nabuhano poln, soproga je skrbna, a sem padel v tisti filing, da ne smem po nepotrebnem nehati pisati, ko mi pa tako dobro gre od rok in iz inata nisem hotel do kuhinje. Sem ugriznil enkrat v gol kruh brez vsega (dobro, neka semena so gor in noter, a to ne šteje) in mi absolutno ni dal ta grižljaj nobenega zadovoljstva in sem bil že prav nesrečen, ko zagledam v kotu jamarsko torbo. In mi je pocingljalo in sem se s stolom zapeljal do nje, da ne izgubljam po nepotrebnem časa, pokukal vanjo in je bil noter še en radler od neke jamarske akcije. Bingo, kako sem bil vesel. Res. In sem si med tipkanjem privoščil kar črno bombetko s semeni z radlerjem. Limoninim. Saj po moje to dvoje ne gre najbolj skupaj, ampak če z veseljem pojem črno čokolado s soljo ali čilijem, tudi to dvoje skupaj ni glih neka katastrofa. Dobro, nekega velikega zadovoljstva mi obed ni nudil, je bilo pa zadovoljstvo v prihranku časa. In zadovoljstvo je tudi v spoznanju, da napredujem. Takrat v Bohinju sem pil mleko iz tetrapaka ob kruhu, zdaj sem ob kruhu žulil radler iz konzerve. Kar se po mojem mnenju bolj spodobi za pravega možaka, kaj pa vem …