Šerpizem

Devet se nas je odpravilo v Čaganko. Že ob lepem vremenu je to kar malo čudno, kamoli ob tolikšni količini snega, kakor ga je zapadlo včeraj. Dobro, saj gre tudi na milijone krav v klavnico, pa se ne bunijo, čeprav … Ja, morda niso vedeli. Mislim, krave ne vedo, itak, šele ko po krvi zadiši, se malo uspaničarijo, a takrat je že pozno. Jamarska skupina je pa verjetno vedela, a nekako so upali, da bom z Ladislavom vse zvozil do vhoda. Ne, moram biti pošten, jaz sem upal, da bo uspelo, oni so pa kar vedeli. Ker če ne bi, verjetno ne bi šli.

Začelo se je že zgodaj zjutraj ob minus šesnajst, čeprav sem Ticota prosil, naj bolj počasi vozi in po obvoznicah! Havba od Ladislava je bila totalno zamrznjena, da sem kljuko zlomil, ko sem jo hotel odpreti in sem potem čez prva vrata vse noter zmetal! Ko smo prišli do odcepa za Čaganko in ogromnega kupa narinjenega snega, mi je bilo pa v hipu jasno, da bomo pešačili, a sem bolj zaradi zbrane družbe vseeno poskusil prebiti blokado. Ja, prebil sem jo in se ene par metrov celo zapeljal po cesti, a se je pred Ladislavom nasral tak kup snega, da ga traktor ne bi premaknil. In smo vzeli pot pod noge, dobre 4 kilometre. Pa sneg do riti. No, hodil sem za Ireno in opazoval njeno rit, ki je bila vsa mokra in sem se čudil, koliko snega nam je nasralo, potem sem se pa spomnil, da sem sebe pogledal in sem bil moker do kolen. Je Irena očitno malo nižje nasajena, snega vseeno ni bilo toliko. A vseeno še preveč za gumijaste škornje in mraz in smo komaj čakali, da smo se v jamo spokali, kjer je topleje. A kakor za koga. Irena je stokala, da jo je zanohtalo in sem si njene rokavice malo pobliže ogledal. Predstavljam si, da se tako kondome kupuje, ne pa rokavice z v jamo. Mislim, predstavljam si, vem pač ne, da prideš v trgovino in rečeš, da bi rad najtanjši kondom, če možak ni vajen zadeve, da se ne splaši. Ker je imela na rokah najtanše možne rokavice in ni čudno, da jo je zeblo. Sva zamenjala in smo nekako pririnili do bivaka v severnem rovu, kamor smo nesli hrano in opremo za pobožično prednovoletno akcijo. Posedli smo v udoben prostor in vsak je vrgel na tla, kar je imel od dobrot, a kaj, ko večina od mesa je zelenjavo. Je pa res, da pečenega kostanja iz zmrzovalnika še nikoli nisem jedel niti zunaj, kaj šele v jami. Je okusen. Pa potica je bila na, hm, sem hotel napisati, da na mizi, a je bila na blatu, a ker je potica, se očitno prazniki bližajo. Vsega polna kapa, za konec še kava. Itak in kakopak, brez tega ne gre! Tico je privlekel tokrat prave bombice za plin in smo jo namontirali (na Anžijev gorilnik) in itak da je nekaj spet narobe šlo in je plin mimo sikajoč uhajal, da sem prvič v življenju Ticota živčnega videl, ker je ravno kadil. No, za Ticota je itak vedno ravno, kar se kajenja tiče, a tokrat je bil res malo paničen, ko je tisti plin iz bombice sikal in je čik kar malo stran umikal. Sem kofe vseeno scmaril, pa ne zato, da plin ne bi šel v nič, ker je itak šel, kofe sem scmaril zaradi kofeta. In je pasal, še posebej, ker je Klemi dol pritrogal tudi mleko v prahu, a je Tico skoraj celo vrečkico zase porabil, nam pa pustil čisto malo, pa še tisto sem ponesreči pol raztresel. In ko sem mu to očital, se je zbunil, da je čisto malo porabil zase, da en čist navaden amaterski džanki več koke v nos potegne kakor je on mleka natresel v kofe. A pustimo to, ena kava itak ni bila dovolj in smo še eno scmarili (Irena je ni pila, a ker jo je zeblo, sem ji dal skodelico, da se je grela, a ves čas budno pazil, da se je samo grela in nič pila!), potem smo se pa lotili ene ful velike skale, ki je prejšnič, ko nas je bilo premalo, nismo mogli premakniti. Gostom se ni ljubilo vstati in dela lotiti, dokler jim tistega kofeta naprej nismo vrgli in so se potem premaknili. Skala pa ne, smo jo morali prej razbiti. Da smo se malo segreli. Potem smo Ireno, Marka in Alana naprej poslali, da na vrveh ne bi bilo prevelike gneče, ostali smo pa še malo posedeli v udobnem bivaku in še en kofe scmarili. Pa Bole je vprašal, če imamo še kaj vina od petdesetletnice dol, a ga nimamo, potem je pa priznal, da če vina nimamo, da bi bil pa tudi s kakšnim cvičkom zadovoljen, a tudi tega nismo imeli.

Ko smo bili mnenja, da je ima prva trojica že dovolj prednosti in da ne bo zastojev, smo se pa še mi na pot odpravili. Iz severnega rova v Akustično brezno od tam pa gor, ki je edina smer za izhod iz jame. In da se Bole ne bi po riti praskal med čakanjem, sem mu predlagal, naj si še južni rov ogleda. Da je kar zanimiv. In je stopil v južnega in kmalu pritresel nazaj novico, da prva trojica v južnem rovu pleza v kamin. Ker ta blog poleg sedmih jamarjev bere tudi enajst nejamarjev, moram pojasniti, kaj je kamin. V jamo plezamo od zgoraj dol lepo po štrikih, ko jame zmanjka, pa pokukamo še v kakšno luknjo gor, kar je dosti bolj naporno. In ponavadi se potem zadeva kmalu konča s stropom … No, v ta naš kamin, po tanovem imenovan Irenin kamin, se je četica pogumnih jamarjev pogumno zapodila in pod stropom iskala izhod. Irena je najprej mislila, da se je jama zarušila, na srečo pa ni nič mislila o pritrdiščih, ker če bi vedela, kako smo jih takrat delali, se sploh ne bi upala dol spustiti in bi na reševalno počakala! Klemen, Mojca, Matjaž in jaz smo kar gor pičili in zunaj v debeli temi in mrazu kar do avtov. Smo jih zakurblali, da so se segreli, ko smo se preoblačili, Matjaž je šel najkasneje na toplo, ker je pred izpušnimi cevmi škornje tajal in pantin. Je to najprej počel za Ladislavovom avspuhom, a mu smrad ni nudil dovolj zadovoljstva, zato se je premaknil za škodinega … Ostali so prišli urico ali dve ali tri za nami. Ker so bili bolj utrujeni, so malo več plezali, kamin je le visok. Irena je bila zelo premražena in je šele po uri vožnje malo k sebi prišla. Se je vozila s Ticotom, ki je na čik pavzi priznal, da je prvič v življenju videl razliko 45 stopinj med zunanjo in notranjo temperaturo. Zunaj je bilo -15, noter pa +30. Bi bilo še več, ker je Irena štimala termostat, a višje žal ni šlo!

Zaključili smo pa pri lokalnemu dilerju zdrave prehrane par minut pred zapiralnim časom, je imel ravno še 4 sirove bureke za kravoljubce, za ostale lačne pa telečji kebab.

Bivak je torej založen s hrano in piskri, gostje pa so rekli, da bodo še prišli. Ker da se dobro je in pije na Dolenjskem, če s sabo prineseš!