Malce me še vedno fascinira, kako Lenarta navduši prvi sneg. Komaj čaka, da zjutraj vstane in se zapodi na vrt ali pred hišo. Danes pa sem se nekaj tega navdušenja navzel tudi jaz. Sem se zbudil prej kot ponavadi (še vedno ne s prvimi petelini, kakopak) in prva stvar, ki sem jo naredil, je bila dvig rolete, da vidim debelino snežne odeje. In je bila zadovoljiva. Tamala sta bila prida in sta se zapodila pred hišo odkidati dvorišče, a sta odkidala po svoji meri. Mislim, odkidala sta Ladislava, ki načeloma tega ne potrebuje, saj ga ponavadi, ko je zasnežen, samo zakurblam in parkrat po ulici malo hitreje zapeljem in vse dol pade. Skidati je potrebno Šveda, ki ga tu in tam mati uporabljajo, ker se v Ladislava ne usedejo niti pomotoma, dajo nekaj na svoj imidž pa to. Sta nejevoljno skidala še družinski avto, čeprav to je itak brez veze, to itak ni treba, da se bomo z Lado vozili in da naj mamica pač peš hodi, če se noče v dobrem avtu vozit, a sem ju prepričal s tem, da ju bom takoj ko skidata, po ulici parkrat potegnil. In sem ju, obljuba dela dolg. Ljudje so pridno vihteli lopate, Gašper je pa bordal po ulici gor in dol. Je potem prišel čas kosila, ki je bilo bolj bogo, samo juha. Odgovor na vprašaj, ki se mi je risal nad glavo, je bil, da je imela mamica včeraj silvestrovanje. In zdaj mormo menda vsi trpet al kaj?! Smo zahtevali kaj konkretnega, da mi nismo bolni, pa je odšla v posteljo in rekla, da če hočemo kaj konkretnega, naj si kaj konkretnega pač skuhamo. Ne vem, no, glih, smo se zato ženili?! Saj če bi imel taprave maline, bi naredil ko dr. Stibro, ki je ženo peljal leta ’73 v gostilno in mu je menda še tri leta po tistem težila, kdaj bosta spet šla in se je naučil lekcije. Jo ima doma. Silvestrovanje gleda pa na televiziji. Sam, sej pravim, jaz nimam malin. In smo zato pač jedli juho …
Otroci so odšli potem na sankanje nekam k blokom, jaz pa z Ladislavom v Kočevski rog. Kjer cestarji še niso pokvarili užitka pravim avtomobilistom! In je bila veselica, dokler nisem zavil na povsem zasneženo in nespluženo cesto z deviškim snegom. Itak sem mislil, da ne bo šlo, a je šlo, mi je kar rita ploskala, edini problem je bil, da je bila snežna odeja tako debela, da je sneg metalo na vetrobransko steklo in nisem nič videl. Pa tudi to je še nekako šlo, a malo preden sem spet prišel na zvoženo cesto, sem naredil klasično napako – ustavil sem in zadevo pofotkal. Ladislav je bil zabit v snegu čez pokrov motorja in ga je bilo pravo veselje gledat, a ko sem hotel speljat, se je pojavil problem, ker ni šlo. In je zapela lopata, tista, ki ji pred hišo ni bilo potrebno peti! In sem se nekako izkopal, je bil pa ventilator tako zabit s snegom, da bogec ni mogel shladiti in je Ladislav zakuhal. Noben problem, bi rekel dr. Krevs, če imaš v prtljažniku na srečo še malo vode, s katero se umiješ, ko prideš iz jame. Jaz sicer ne, jo je pa Srečko zadnjič pozabil in je prišla prav. Doma pa potem žalost, ceste splužene do asfalta! Pa nič ne de, zjutraj odrinemo proti Čaganki. Tam je bolj divje …
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=3UwbNyJs0LE[/youtube]
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=kCblnP2xemQ[/youtube]