Danes smo odpeketali po Ladislava. Saj za rusko kripo se nisem sekiral toliko kot za vso blatno jamarsko kramo v njem. Je verjetno več vredna. A je bilo še vse tam, kjer smo zadnjič pustili, kaj veliko ljudi tam pač po tistih odročnih krajih okoli Čaganke ne vandra niti pomotoma. Dr. Krevs si kaj dosti ni pustil svetovati, a sem vseeno svetoval in spraševal, a bolj zato, da ne bi videl udarjene strehe. Za manjkajočo CB anteno sem mu povedal že med potjo, sem kakšne švoh pol urice zbiral pogum. Zdaj vem, kako se moji mladički počutijo, ko morajo povedati meni kaj slabega v povezavi s šolo in njimi, recimo. Sem videl po izrazu na obrazu, kaj si misli, a kaj veliko bogal ni, ko smo pa do moje nepremičnine prišli, sem pa takojci od zadnjič udarjeno streho zagledal in se zgrozil, da jo bo zagledal tudi dr. Krevs in sem drobil okoli njega in spraševal, da le ne bi opazil, a se kaj dosti zame ni menil in moje predloge, se je takojci pod pokrov motorja zapodil. Je preveril frtajler kapo, če je pritrjena (to sem tud jaz dan prej), je preveril, če bencin brizga (to sem tudi jaz dan prej), potem je pa še kapico od svečke snel, nekaj vtaknil noter in prosil, naj zakurblam, da je videl, če iskra skače. In je skakala, samo jaz tega pa dan prej nisem preveril, ker se elektrike malo bojim. Potem se je zagledal v tisto žalost od mojega terenca in rekel: Ta avto mora vžagt! Ampak, tako, suvereno. Kakor je recimo tovariš Tito rekel, da nočas Prozor mora pasti in je Prozor padel, prav tako suveren se mi je zdel. In je vse skupaj spet nazaj prišravfal, sedel v mojega Ladislava, zaverglal in je Ladislav vžgal. Ampak iz prve in na moč! Prasec! Res! Se je še malo (tako, bolj ponosno in postavljaško, za publiko) nad motor sklonil in s prstom dodajal plin, da mu je plin iz vplinjača štrenal frizuro, potem pa pospravil prenosno orodjarno v svoj avto in ukazal, da naj se spečejo čevapčiči, ki sem jih s seboj prinesl za likof. In je bilo še zgodaj in ful sončno in sem bil ful vesel in sem kar v kamp hotel odbrzeti, da ogenj zakurim, ko me je dr. Krevs v zraku ujel, če ne bom kripe umaknil, da se bo on še tistih 26,4 metrov zapeljal. Saj bi zagotovo šel peš, ampak je bila tam ena takšna ful velika luža, ki ga je mamila, k ga poznam, in sem ubogljivo skočil v vozilo, da bi ga malo umaknil v rikverc. Je vozilce malo podkrpalo v tistem blatu, potem pa crknilo. In ne več vžgalo. Je poskusil še zdravnik za avtomobile, pa je spet poskusil, se malo počohal, potem pa po tisto prenosno delavnico spet skočil in se zakopal v delo, jaz sem pa v kamp skočil zakurit. In sem kuril in kuril, dr. Krevs je pa popravljal in popravljal, potem je pa enkrat zavpil, da naj takoj pridem dol tistih 26,4 metrov. In sem priletel. On je pa samo pokazal na tisto udrtino v strehi, da kaj je to. Pa prav grdo je gledal, majkemi! Sem mu hitel razlagat, da je to od zadnjič, ko smo šli na Kunč luno gledat, potem se je pa še kritiško malo okoli sprehodil in pregledal vozilce ter pri tem zmajeval z glavo, nato pa vprašal, koliko hočem za Ladislava. Da ga bo kar on kupil, da se mu vozilo smili, da se tako z avtom ne dela pa to, jaz sem pa tam stal ko en pokvečen šmrkavec in nisem nič rekel. Na srečo je Mojči gor poklicala, da ogenj jenja in sem imel izgovor umakniti se, čez čas je pa še dr. Krevs prišel. Da bomo pojedli, potem pa vozilo potegnili do prve vasi, kamor bomo lahko avtovleko poslali. Vmes enkrat je še Tico klical, če je cinkšpula šla, in ko sem mu povedal, da je cinkšpula dobra, je pomodroval, da zdaj pa mamo problem, da zdaj bo treba pa mislit … Ampak mi nismo več nič mislili, ker se je dr. Krevs odločil, da bo med čakanjem na čevape on še kavo scmaril. Vode seveda nismo imeli (čeprav ima v tistem Super Billy kufru čisto VSE noter) in se je odločil, da bo kavo kar z vodo z okusom skuhal. Sem jo prej poskusil in se mi ni zdela glih najbolj pametna ideja, ker je imela okus po jabolkih (in to zelenih), a je vseeno skuhal, da če Amerikanci not cimet in kaj ti jaz vem kaj še dajejo, bomo mi pa z jabko pili. Zeleno! Sem sedel na enega od treh stolov (ki jih je prinesla Mojči) in kmalu dobil kavico, ampak je bila tako zelo nagravžno neužitna, da sem jo zlil stran. In smo malo nesrečno gledali, da kako bomo zdaj čevape brez kave počakali, ko je Mojca vprašala, zakaj ni pa sneg stopil, da ga je videla v bližnji grapi. In ker je bila pametna, je morala potem ona po eno veliko kepo in smo kofe spili, čevape spekli in pojedli, pospravili tabor, zapeli Ladislava in ga potegnili do gozdne ceste. Kjer sem pohupal, da smo se zaustavili, da sem ga vprašal (saj bi ga po CB postaji, samo sem taboljšo anteno odbil!), ali lahko morda na porivaj poskusim crkovino vžgati. In je dr. Krevs odvrnil, da škoditi pač ne more in smo poskusili in je po dveh metrih vžgal in smo odklopili in sem se potem kar peljal naprej, Igor in Mojči pa za mano, če bo potrebno še kaj poriniti. Sem se lepo vozil in sem sicer slišal neko ropotanje, a sem spomnil, da je dr. Krevs že pri prvem pogledu rekel, da moram NUJNO servis pri njem nardit, ko pridemo domov, da ugotovi, kaj je šlo narobe in da je treba ketnco našponat, da že ropota pa še ene deset pomanjkljivosti zaradi zanemarjanja je naštel in me tisto ropotanje ketnce ni preveč motilo, dokler zadaj nista začela trobiti (saj bi me poklicala po CB postaji, če bi imel anteno) in sem ustavil, dr. Krevs je pa zahteval, da havbo odprem, da je pozabil filter privijačit in neke pokrove, da zihr ropota vse skup ko miljon mater, a sem ga potolažil, da ni nič ropotalo, le da je ketnca malo rožljala …
No, smo se pripeljali domov, da sem svinjarijo iz prtljažnika zmetal in bom jutri lahko pral, potem smo pa še k Milanu skočili na cockto. In smo bili tako umazani (razen Mojčke, kakopak), da je Milči mislil, da smo bili spet v jami …
