Čaganka ciganka

Akcija ko akcija, le da tokrat ni šlo vse, kot smo si zamislili. Absolutno smo bili preotovorjeni, kakor se za dvodnevno akcijo z bivakiranjem spodobi, že na začetku, ko smo se spustili v temo, pa je Klemi zastokal, da baterije, ki sem jih kupil na bencinski, niso vredne pol lavorja tople vode. Sem med vrsticami seveda takoj prebral rahel očitek, da mi je on zadnjič posodil duracelke, jaz sem mu pa vrnil varto. A na bencinski drugih ni bilo in niti to, da jih je bilo v paketku 6, ga ni kaj dosti zanimalo, ker jih lahko v čelado nafilaš samo štiri. In smo modrovali, da se torej bolj splača kupit dražje duracelke, ker so miljonkrat boljše od varte, ki že nove samo brlijo, vmes smo pa v bivak na dvesto metrih prišli. Razložili opremo, skuhali kofe in pristavili gobovo juho, da se bomo na tlako odpravili podprti. Srečko je še bibitko svojega vina prinesel, da smo postnovoletno nazdravili, potem smo pa čmurili tam in čakali na juhico, da zavre. Smo kar dve vrečki stresli v mrzlo vodo, da bo bolj energijsko zaleglo! In da ne bi samo brez veze sedel, sem stegnil roko, da bi iz transportke (za tiste, ki ne veste, kaj to je, to je prasica, samo je dr. Krevs zadnjič uradno protestiral, da takšni izrazi ne sodijo v resno pisanje!) vzel čike. A ni bila dobro postavljena in se je, težka kot je bila, začela nagibati. Sem jo poskusil ujeti in hkrati nekje v delčku sekunde dojel, da bo udarila kanister z vodo in ga prevrnila, zato sem transportko pustil padati in se osredotočil na kanister, ki ga je transportka v naslednjem hipu res prevrnila, pa bi ga lahko ujel, če ne bi v delčku sekunde opazil, da bo kanister prevrnil plastenko z vinom, in sem začel reševati plastenko, da ga ne bi prevrnil kanister, ki ga je prevrnila transportka, a ko sem že skoraj zagrabil plastenko, preden bi jo prevrnil kanister, sem v delčku sekunde dojel, da bo plastenka prevrnila plinski gorilnik. Na katerem je gobova juhica ravno dobro zavrela. Ah, kurc, kaj bi tajil, itak se je tudi gorilnik s tistim piskrom prevrnil in so me potem malo postrani gledali, ko smo lačni čakali na Srečkovo blejsko juho, ki je bila pa bolj redka! Po malici smo še pokofetkali, potem pa kar pičili na tlako. Vode tokrat ni bilo in sva na trenutno dno s Srečkom kar hitro prišla, Tico in Klemi sta se osredotočila na plezanje kaminov v novih delih, kjer je tudi še kar nekaj vprašajev in možnosti. S Srečkom sva se matrala vsaj kakšnih pet ur, a nama ni šlo, kot bi bilo zakleto. Packa Čaganka ciganka tokrat ni dala niti pol metra dodatnega in slabe volje je bilo več ko preveč. Vmes sta pa prišla še Tico in Klemi. Pravzaprav sem najprej zagledal močno svetlobo, šele čez nekaj časa pa še Klemija. Itak da sem ga vprašal, če je kje duracelke staknil, pa je malo mencal, potem pa priznal, da so noter moje varte, samo da jih je prej dve narobe obrnil … Toliko torej o kvaliteti! Smo z delom na dnu zaključili in se odločili pot nazaj malce bolj humano narediti in kakšno ožino vsaj malce razširiti in nam je kar šlo, dokler Srečko ni svedra zlomil, meni se je pa baterija za akumulator spraznila. In smo pičili v tabor. Srečko je na začetku bogal, da je nek del ozek in zoprn in se je kar matral, jaz sem bil pa pameten in povedal, da meni pa načeloma ne dela več težav, da očitno sem se ga že navadil. In res, tisti del sem nekako presvinjal, a se mi je potem v celotnem preostalem delu zatikalo do nezavesti in sem v bivak prisvinjal krepko čez polnoč popolnoma brez energije. Makaroni niso teknili, kava malo bolj. Potem smo se pa kar počasi v spalke spravili. Srečko se je edini uredil (celo napihljivo blazino je imel s sabo!), umil in preoblekel v suho perilo, meni se pa tudi pod razno ni ljubilo. Sem bil preveč utrujen. In sem se v spalko zarinil kar v mokrem podkombinezonu, saj tako tudi alpinisti sušijo perilo, pa je na snegu ponavadi bolj mrzlo. In Tico je bil v spalki tudi moker in je rekel, da dela. Itak da dela, a dokler sem bil moker, me je zeblo, šele ob štirih zjutraj sem se toliko posušil, da sem menda zares zaspal. Prej sva vmes pa s Ticotom na pol ure čikpavze tolkla … Ob sedmih zjutraj, ko sem se končno malo spočil, sem se spet zbudil in spet enega prižgal, kar je pa zbudilo Srečka, ki je spal kot dojenček ves čas in je mislil, da je cajt za vstat. In ne glede na to, kako sva ga s Ticotom prepričevala, da je še prezgodaj, je vstal in pristavil kofe. Ki smo ga spili kar v postelji, potem je pa še makarone z golažem scmaril in sem naprej mislil, da jih ne bom jedel, ker je že desetletja zjutraj edini topli obrok, ki ga lahko spravim v želodec, kava, a sem se potem spomnil, kako sem zadnjič komaj ven prilezel, ko sem se samo panatoneja najedel in sem stisnil zobe in eno porcijo makaronov že ob osmih zjutraj pojedel. Grozen občutek, sem moral čikpavze vmes tolči! Ven sem se komaj pritrogal, ves v modricah in s strganim kombinezonom (zahvaljujoč novim delom Čaganke), zunaj pa sonček in Ladislav, ki ni vžgal, kar je pa že druga zgodba, opisana spodaj …