Tajnica

Pred desetletji, ko sem še živel doma v bloku, nisem potreboval tajnice. No, saj je tudi zdaj ne potrebujem, jasno, ampak zdaj so itak drugi časi, dobiš sms ali mail pa je … Ampak, tedaj, ko tega še ni bilo, vseeno nisem ničesar zamudil, kajti prva soseda, vdova, je bila že krepko v penziji in je, kako zelo slovensko, rada slonela na oknu, s katerega je imela razgled na vhod. In če me ni bilo doma, ko me je kdo iskal, me je počakala na oknu, da sem prišel in zreferirala. Kdo, kdaj, koliko, kaj je naročil, s kakšnim avtom … Ker je bila že starejša, je imela tudi opazovalni čut izostren in če je kdo prišel prvič, da ga še ni poznala, mi ga je podrobno opisala. Ker vprašala pa ni, kdo me je iskal, ker firbčna pa ni bila … Včasih sva dopoldne tudi kdaj pokofetkala, a ne zelo pogosto. Sama je kavo kuhala zelo švoh (penzije so bile nizke plus Gorenjka je bla!) in se niti pri najboljši volji nisem mogel prisiliti spiti tiste pogrete obarvane vode, če sem jo pa jaz skuhal, pa nisem imel nadzora, kdaj se bom lahko časopisom posvetil. Je bilo včasih veliko novic z ulice in kar ni odšla, dokler vsega ni povedala … Sem se zato kar navadil, da sem po časopise v nabiralnik hodil potiho, da me ne bi slišala, čeprav sem jo imel na sumu, da je včasih celo pri vratih prisluškovala, kdaj bom začel ropotati … Dobro, saj vsiljiva ni bila, koristi so bile večje kakor nevšečnosti, pa tu in tam kakšen trač slišati je včasih tudi pasalo. Še najbolj me je motilo, da mi je vsake toliko tranzistor prinesla v popravilo, ki je bil njeno okno v svet, saj je dala televizijo zapečatiti. Tranzistor je bil na baterije in ker je bila penzija nizka, baterije pa drage, je iz njih potegnila še zadnji džus, ki ga je lahko. Že ko sem ji rekel, da tranzistor ni pokvarjen, le nove baterije da potrebuje, se ni dala zmesti in jih je postavljala na vročo ploščo štedilnika, da so dale še nekaj malega od sebe, a potem so se zlile. In sem moral potem kar redno tisti tranzistor čistiti … Ne, lažem, še bolj me je motilo, da sem ji moral vsako leto v klet zmetati premog. Saj to ni bilo težko, rad sem to postoril. Za škatlico najcenejših cigaret. Sem kadil rdeče marlboro že takrat, a se ni nikoli zmotila, je vedno prinesla v zahvalo najcenejše. Pa saj so mi kar prav prišli, me nekaj časa niso žicali blokovski šmrkavci. Ki so tudi radi dober cigaret pokadili in so se okoli mene smukali, a dokler tistih tapoceni nisem razdal, je bil mir. Tudi to me ni motilo, da sem v zahvalo dobil najcenejše čike, itak nisem delal za plačilo, ampak ko je poštar penzijo prinesel, mu je pa vedno največji bankovec odrinila. To me je bolj peklo, sem ga mislil enkrat kar poiskati, ko je premog spet prišel in ga prisiliti, da bi ga v klet zmetal, samo poštar je, realno gledano, tudi neke vrste uradna oseba z uniformo in bi si lahko težave nakopal …

Potem so jo kolki začeli nekaj zafrkavati in je bila vsako leto manj mobilna, za operacijo pa niti slišati ni hotela. In se je zgodilo, da je neko dopoldne prišel k meni prijatelj iz Ljubljane. Sem mu naročil, naj me pokliče po telefonu, ker telefon da slišim, hišnega zvonca pa ne. In je poklical z želežniške postaje, da prihaja. Sem rekel ok, naj pride, pa je spet poklical čez čas, da prihaja. In sem spet rekel, da ok, naj kar pride, ko je tretjič poklical, sem bil pa že kar malo slabe volje. On pa očitno tudi, saj je samo renčal, naj grem takoj vrata odklent in pridem nazaj v telefon povedat, da sem to storil, da bo počakal na zvezi. Sem nejevoljen to storil, čez tri sekunde me je pa že iz postelje brcal. Ker sem namreč vmes vsakič debelo nazaj zaspal, on je prišel, zvonil (soseda je bila skoraj nepokretna, da bi me ona poklicala), odšel nazaj na železniško, poklical, prišel, zvonil in spet na železniško …

Soseda si je potem porihtala kolke in spet drobencljala pred blokom, a takrat so pa že prišli mobiteli in njenih uslug nekako nisem več potreboval …

Zakaj pišem to? Ladislav je pokvarjen, sneg pa pada za popizdit, a se z Volvotom nekako ni isti užitek preganjat se po cestah. In se potem nič ne dogaja … Aja, se, ampak ne meni. Naš dragi Markec P. je z maškarske žurke domov na skrivaj odpeljal deklico, naštimano v črnko, zjutraj pa pogruntal, da sploh ni bla maškara. Kar je še vedno boljše od tiste znanega dolenjskega pisatelja, ko je domov odpeljal neko Kitajko, zjutraj delno streznjen pa ugotovil, da ni odpeljal tamlado temveč tastaro. Ker Kitajke baje tako čudovito leta skrivajo …