Ker se na predvečer kulturnega praznika spodobi v jamo iti, smo se Anži, Srečko in jaz malo čez poldne odpravili proti Mali jazbini. Ki nas kar heca in heca in ne da. Snega do riti in preko, a to ni ovira za Srečkotov bolid, moj Ladislav je žal menda crknil. Pred leti, ko je prvi Ladislav izdihnil, mi je dr. Stibro dejal, da sicer lahko še kaj poskusimo popraviti in zamenjati, a da je to kakor bi 90 letniku zamenjal srce in ga nateral na maraton. Da srce bo sicer zdržalo, a bo vse drugo riknilo … Čeprav moj Ladislav šiba bolj na kros kakor na maraton, je res, da od njega včasih zahtevam nemogoče in se je uprl, a novi zdravnik za avtomobile dr. Krevs ne obupa tako zlahka in sem ga moral prav bremzati, ko je hotel kar ajncvadraj nov motor noter poriniti. Da moram še malo razmisliti pa to, in ko bom razmišljal, mi je toplo priporočil, naj malo razmislim tudi o obtolčenemu plehu. Da je sramota, da se tako z avtomobili dela … Ampak, kakor koli, na srečo tudi Srečkov bolid potegne po hosti, a zadnjo uro smo vseeno morali peš. Ker je gor še toliko snega, da tudi Ladislav ne bi zmogel. Pa je bilo kar luštno, sonček je sijal, mater ne prehud, ta nas je čakal v umazani prasici. Smo se zapodili v en ozek dimnik na dnu, ki nas matra že zelo dolgo in ga počasi grizemo, ker je res naporno. Ozko tako, da se po njem spuščamo kar brez vrvi, saj ni nevarnosti, da bi kam padli, se moraš še navzdol matrati in porivati, je bentil Anži, da navzgor potem niti ne omenjam tlake. V brezštevilnih akcijah smo dol zmetali že toliko kamenja, da nam je začel nagajati pri delu, zato smo se za tokratno akcijo odločili, da si naredimo predvsem prostor. In sva z Anžijem crknila od smeha, ko je Srečko dol privlekel nekakšen cekarček za na tržnico, s katerim smo potem kamenje dvigali s pomočjo vrvi. Z Anžijem sva se smejala, Srečku se je pa malo za malo zdelo, ker je bila to nekoč najboljše taščina torbica in začuda je res zdržala. Samo tašči je pa po moje ne bo več vrnil, ker bi bila zamera. Vem iz prve roke, sem jaz enkrat taščino motiko v jamo nesel, ko sem moral na dnu nekaj odkopati, a je bil ročaj predolg za v jamo in sem ga odžagal, pa je bil potem prec ogenj v strehi …
Smo garali kar nekaj debelih ur, preden sta nas mraz in voda odgnala v mrzlo noč. Ven sem rinil prvi, a sem malo pred izstopom iz jame počakal na prijatelja. Pa ne zato, ker bi se medvedov ali volkov bal, kje pa, le mrzlo je bilo zunaj …
