Home > BlogXtreme > Čagankarjenje

Čagankarjenje

6. maja 2013

Pri tako dolgotrajnem taboru s tako veliko udeleženci človek sploh ne ve, o čem pisati. Vsega preveč, dobrega seveda! V sredo zjutraj smo se Čaganko najprej spravili opremiti, za kar sem bil zadolžen jaz, deset jih je šlo z mano v notranjost, ostali so postavljali tabor. Sem mislil, da bo šlo hitreje in da ne bo zastojev, a temu ni bilo tako, ker so bili štriki trdi ko drat in so se vozli težko delali, plus še nekaj pritrdišč sem moral na novo scmariti, na prvo resno težavo pa sem naletel nekje na sredini sedemdesetmetrce. Sem se spustil do pritrdišča in ga z lahkoto lociral, saj sem se tam spustil že stokrat, a kaj, ko sem na vrvi bingljal najmanj tri metre proč. Sem se nekajkrat poskusil zagugati, pa ni šlo, zato sem za nasvet vprašal Ticota, ki je čakal kakšnih 40 m višje. Je rekel, da bo on zadevo uredil in je nekaj cukal vrv, na kateri sem visel, razultat je bil pa nikakav, če ne računam strahu, ki sem ga pri tem pretrpel. Pritrdišču se nisem približal niti za decimeter! Potem sem na štrik pod mano naredil vozel in nanj pripel krempeljc ter začel ribariti, začuda mi je kmalu uspelo zatakniti ga za neko lusko, da sem se lahko potegnil k steni. In smo pičili dalje in dol, si v bivaku razdelili nekaj pločevink piva in se vrnili na površje na okusen pasulj iz kotla. Tabor je pokal po šivih, šotori so bili vse naokrog globoko v gozd, toliko nas je bilo. Najbolj na robu so bili Bosanci, kar je pomenilo, da smo ostali mirno spali, saj bi njih kot prvo črto obrambe najprej pojedli medvedje, ostali bi pa medtem lahko na drevesa splezali. Recimo. Za pestrost ob ognju je poskrbel pasulj, za smeh pa Pero in Urbi. Urbi je namreč utrujen užival v kozarcu vina, ko mu je nekdo od Bosancev ponudil plastenko z domačo rakijo, s katero si je Urbi napravil špricer, saj je mislil, da mu ponuja vodo, zadevo je potem pa kar spil, da se ni delala škoda. In tako še nekajkrat, dokler ni obležal, ko je prišel spet k sebi, pa je zadevo prevzel Pero, ki je kot njegov najboljši prijatelj dobro poznal njegove strahove. Ga je začel provocirati, da naj v šotoru malce nogavice z nog potegne, da ko bo prišla lisica (ki se jo boji najbolj na svetu, saj vedno skoči na najmanjšega in ga ugrizne za jajca!), da mu bo samo nogavice snela ne pa noge in je bila prava veselica. Urbi je kot navit ponavljal, da ni šans, da pride, Pero je kuril, kasneje smo pa še mi malo pomagali, tako da je bogec spal na kolenih in s čelado na glavi.
Naslednji dan zjutraj so nas obiskale domačinke, ki smo jih povabili, da jim pokažemo jamo in smo jih deset spustili kakšnih švoh 30 m na dno prvega brezna, potem pa seveda tudi dvignili. Vse so bile, kakor se za domačinke spodobi, zdravo polnejše in smo Tico, Jernej in jaz potem štiri ure švicali ko bosanski konjiči, da mi je švic čez kombinezon udaril. Največji car je bil pa dr. Krevs, ki jih je na dnu samo s štrika snemal in so mu bile vse hvaležne.
Popoldne smo se še v eno bližnjo jamo odpravili, kjer je Pero obžaloval, da si hlač ni dal v škornje, ker se je med spuščanjem usral, Urbi se pa ni, ker je luč ugasnil, da ni videl, kam gre, za večerjo smo si pa potem privoščili joto (ker je pasulj še deloval) in jamarske zgodbice dolgo v jutro.
V petek so se Miha, Anži in Jure odpravili na dno širiti meander in so ga podaljšali za dobre tri metre, Klemi in Tico sta plezala kamin v Game over in sta gor potegnila za švoh 30m, s sestro sva se pa nekje na sredini Čaganke ustavila, da spucava blatno polico, kjer se jamar na poti do dna najbolj umaže. In sva verjetno najbolj garala, ker sva premetala vsaj dva kubika blata, zagotovo sva se pa najbolj usrala. Nama je bilo kar malo nerodno, ko je dol prisopihal Marjan, ki se je odzval povabilu in si je zaželel ogledati ne preveč blatno jamo, midva pa usrana do amena! Zvečer smo si privoščili pečene dobrote z žara, ki smo jih zaupali v peko bosanskemu sojamarju, saj je imel ravno post in so bile odlične, v soboto zjutraj smo se pa proti dnu odpravili Andrej, Jernej in jaz. In smo meander potegnili še švoh 3 m naprej, pred odhodom smo pa v lužici oprali opremo, da bo bolj delala. Smo to že prej načrtovali, zato smo malo potrebo opravljali ene deset metrov višje v drugi luknji, a smo kasneje izvedeli, da bi lahko to počeli kar direkt na plezalno opremo, saj je tista lužica ostala od prejšnje ekipe, ki ni bila tako uvidevna kakor mi!
Ven smo pokukali malo čez polnoč, so nas pa že čakali čevapi, ki sta jih na žar zmetala Klemi in Miha in so teknili do boga.
Domov sem prisopihal nekaj čez tretjo zjutraj in po dolgem dolgem tušu in par kavah sem se končno zvalil v mehko in dišečo posteljo, ko se je že delal dan. Je mehka in dišeča postelja pasala, saj sem si na taboru namreč turbomaksimus postavil kar na kamenje, nisem nič izbiral, saj nisem računal na puščajočo zadevo. In če sem ponoči legel na mehko ležišče, sem se zjutraj zbujal s kamni v hrbtu, o vonjih v šotoru in spalki tam gor pa itak ni, da bi človek izgubljal besede …
Danes se premikam, kot bi me nekdo dva dni skupaj tepel, a seveda že razmišljam, kje bo naslednje delovišče …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERADSC_0246_S OLYMPUS DIGITAL CAMERADSC_0406_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. Drago
    8. maja 2013 at 12:23 | #1

    Vidim, da vas je bilo dovolj, zato verjetno niste rabili vitla.

  2. 7. maja 2013 at 00:05 | #2

    Hehehe, ni potrebe za dieto, le želja mora biti, in če je, jo bomo zagotovo izpolnili! 😉

  3. 6. maja 2013 at 16:25 | #3

    Ojoj, to se pa lepo čuje, zdravo polne…Hvala za nepozabno doživetje, carji ste vsi jamarji. Jutri začnemo z dieto, naslednjič pa naprej v luknjo. Upam, da nas kmalu počastite z obiskom, se bomo potrudle, da nadomestite izgubljene kalorije. Ponosne smo, da poznamo tako “korajžne” fante. Zdravo polne domačinke

Comments are closed.