Včeraj smo bazenček postavili in ko sem odpiral ventil za zunanjo cev, sem opazil, da rahlo kaplja. Ni hudega, a ker za prvomajske praznike odhajamo naskočiti Čaganko za pet dni, sem pomislil, če bi tisti ventilček vseeno zamenjal. Kar tako, za vsak slučaj … Itak da sem se spomnil, da sem enkrat za božič šmrkavce k očetu peljal, da je dedek Mraz lahko pod jelko darila prinesel in sem opazil, da en ventil pri njemu nekaj kaplja in ker glih nisem imel kaj početi, sem vzel orodje, da bom tisto zadevo popravil in itak sem cel ventil odtrgal in je bila veselica, sem bil povsem moker, a sem se doma preoblekel, staršem sem pa božični večer popestril. Oče je šravfal, mama čistila, pa itak bi drugače pa samo jedla in tv gledala …
No, ker me je z leti rahlo pamet srečala, sem vzel ravnilo in izmeril približni premer ventila, nato pa prijatelja vodovodarja poklical, da mi pove, kakšen ventil moram kupiti, če je premer približno dva centimetra. Da se mi v Merkurju ne bodo smejali pa da ne bom moral ko ponavadi tri ventile kupiti. Ponavadi je prva stvar, ki jo kupim tako na (po mojem mnenju kljub vsemu strokovno) oko, prevelika, druga je premajhna, tretja, ki je vmes, pa taman. Mi je prijatelj povedal, da se ravno na morje peljejo zakoličit parcelo, zdaj ko bo Hrvaška v EU in da lahko govori, ker tud pogovori niso več tako dragi (mu nisem povedal, da se bo pocenilo, ko bodo vstopili v članstvo!) in je takoj vedel, da potrebujem polcolski ventil. Sem se zahvalil in mu zaželel lepe praznike ter se poslovil in že skoraj v Merkur krenil, ko je prijatelj poklical in povedal, da pri starih ventilih rado navoj prime in da potem cel ventil odtrgaš in imaš sranje. Da če se ne mudi, da naj počakam, da bo on to. Sem se zahvalil in potem ob kofetu razmišljal, da se v bistvu res ne mudi in da lahko počakam nanj, a potem me je hudič premamil in sem se odločil, da bom šel ventil samo kupit, montiral ga pa ne bo. In vem, kaj si vi zdaj mislite, da sem itak vse polomil in da bo družina pet dni brez vode, ampak nisem! Ker sta Klemi in dr. Krevs poklicala, da moramo robo za tabor pri Čaganki pripraviti in sem moral v klub, kjer smo boga in pol na dr. Krevsa žepnega Japončka zmetali, da se mi je pločevinasta zadevica kar smilila, gasilci, pri katerih imamo sedež jamarskega kluba, so se pa že veselili, da se za vedno selimo, ko smo toliko naložili …
Kakor koli, hej ho, hej ho, v Čaganko zdaj gremo, nas bo mali milijon in če bo jama naklonjena, nas bo spustila v nove globine in nadaljevanja. A o tem itak enkrat drugič. Zdaj samo še lep pozdrav šalabajzerju Markcu v New York (ne, to ni lokal v Štepancu, kjer bogata študentarija ponavadi v rito vliva!), in v posteljo, noč bo kratka …
