Marko je pedanten in načelen človek in če ureja monografijo, v kateri bo omenjena jama, iz katere bruha Sušica, ne bo uporabil kar neke fotke, temveč bo šel in napravil fotko. Kar je seveda načelno in občudovanja vredno v današnjih časih, zato s Srečkom nisva niti najmanj oklevala, ko je povabil na akcijo. Ker Kotel je ozek, opreme pa veliko. Srečko se je prvi zrinil v ozek vhod podzemnega toka Sušice, ki je zaradi suše suh in sem mu kar malo zavidal, da se je prvi z vročine spravil, a ko sem mu kmalu sledil, prijetnega hladu, ki te ponavadi objame že po prvih metrih po površino, ni bilo. Mislim, je bil, itak da je bil, le tako ozko je bilo, da je bilo kmalu vroče skoraj kot na površju. Napravili smo verigo in si podajali kepe opreme skozi najožje dele, na vrvi je pa šla oprema med noge, kakor pravila velevajo in je bilo bolj zanimivo. Da švicaš tudi na poti dol, kar ni najbolj običajno … Prebijali smo se po karakterističnih vodnih rovih, dokler nismo prišli do vode in dvorane, ki se je Marku zdela ustrezna za fotografijo. Nama je dal deset minut prosto, da je pripravil opremo, potem je Srečko zavzel manekensko pozo, jaz sem bil pa določen nad Markovo glavo sprožiti bliskavico. Pa ne kakršno koli, temveč tisto posebno, z žarnico, ki eksplodira in zaleže za štiri navadne bliskavice. In sem imel dvoje strahov – da bom, ker sem stal na nekakšnih blatnih balvanih direktno nad Markovo glavo in to zelo nesigurno, sprožil blato na drago fotografsko opremo in da mi bo, ko bom pritisnil na gumb, tista eksplozivna zadeva padla iz rok. Ali pa mi počila v obraz, kaj pa vem, ampak to je že tretji strah. A mi ni. Ni mi ne blato padlo dol ne bliskavice mi ni razneslo v faco in baje smo tudi fotko dobili, sem bil celo pohvaljen, da sem dobro usmeril in dobro pritisnil.
Smo vse pospravili, kar je kar trajalo, potem pa ponovili vajo v nasprotno smer, torej proti ven, kar je bil celo malo bolj vroč podvig. Predvsem na vrvi, ko so se prasice zatikale in mi kar ni in ni šlo. No, dobro, moram biti iskren, potenje mi je šlo pa dobro, sem pipo na ful odprl, to pa!
Proti avtom smo se odpravili po daljši poti, da smo si ogledali še druge bruhalnike, malce preden smo do ceste končno prišli sem se pa spomnil, da sem ključe od avta pustil pri jami na drevesu in sem pot še enkrat opravil, je pa zato radler potem bolj teknil. Pa kavica tudi …
