Home > Razno > Najgloblja Dolenjca

Najgloblja Dolenjca

21. avgusta 2013

Sicer najgloblja Dolenjca le na Dolenjskem, a dosežek je vseeno. Itak da bo kmalu presežen, a zaenkrat in trenutno sta to Anži in Srečko. Sta se zakopala v Čaganko, kjer nama je nazadnje malo pred uspehom s Klemijem vrtalnik ponagajal in sta (trenutni) zadnji problem v menadru na dnu rešila in pregrizla onadva. In ker je delovišče že tako globoko dol, se človek težko k delu spravi, zato sem moral včeraj uporabiti svoje najmočnejše karte, da se prijatelja nista premislila. Ni prav veliko manjkalo! Sem jima obljubil, da ju bodo, ko prideta ven, čakale sveže pečene dobrote z žara. In sta zagrizla in odpeketala že navsezgodaj zjutraj. Ko sem odprl oči in prebral Anžijev sms, da naj tudi kruh prinesem, ker bosta lačna, je bila že tako pozna ura, da sta bila že krepko v garanju in me je v postelji kar malo zmrazilo pa mišice so me nehote zabolele … Po kosilu sem skočil na potok opremo oprat, da bo čista, če bo potrebno takoj dol (če bi se recimo novo stometrsko brezno recimo odprlo!), potem pa v trgovino po mesne in vegetarijanske dobrote (plus tiste iz hmelja, sam kam naj to štejem pa glih ne vem) in še na par kofetkov, in je že napočil čas, da naložim na ogenj. Sem s sabo vzel še tasrednjega sina, ker pravijo, da tisti, ki nima v glavi, ima pa vsaj mišice, da se ne boji medvedov in ker jih nimam, sem jih vzel s sabo v obliki sina, ki trenira tajski boks. Le malo je manjkalo, pa bi se nama pridružil tudi Marko Z., saj je od njegovega zadnjega (in edinega) matra v Čaganki minilo že dve leti in mu je terapevt dovolil, da se vhodu v našo krasotico lahko približa že na dvajset metrov, kar je ravno razdalja kurišča od vhoda. A pravim, da je le malo manjkalo, ker se nama potem ni, je imel neke bolj pomembne opravke, nekakšno tekmovanje v hitrostnem štrikanju ali kaj si je šel raje ogledat …

Ogenj je torej zagorel ajncvajdraj in sem nalagal, da bo dobra žerjavica, tasrednji sin je pa sekal. Sem mu sicer predlagal, da bi šlo z žago lažje in hitreje, a me je zavrnil, da s sekiro je bolj zabavno, saj je nima priložnost velikokrat v roki držat. No, zanj je bilo verjetno res bolj zabavno, zame pa malce bolj stresno, ko sem gledal, kako tista sekirica v neveščih rokah opleta na vse strani … Je padla noč in ura, ko smo bili dogovorjeni, da prijatelja prideta ven, je že davno minila, zato me je kar malo skrbelo. Za hip sem pozabil na skrb, ko sem za naju s sinom večerjo spacal, potem sva pa čakala. In čakala. Sem prakrat do vhoda skočil, ko je kaj zaropotalo, a so bili vedno le polhi na vrvi, okoli desetih zvečer sem pa Srečkov klic zaslišal. Je na hitro povedal, da oprema sploh ne dela in da je povsem dehidriran in da sta prebila meander in se spustila kakšnih 17 metrov globlje, potem je pa tako vrvi kakor časa zmanjkalo, potem sem jaz k žerjavici skočil, da sem gor fliknil bučke in sir ter na drugo mrežico čevape za Anžija, nato sem moral pa že k jami spet šibat s pivom, ker je Srečko ven pokukal, da je malo hidriral. Vajo sem potem ponovil tudi z Anžijem, ki je pa pivo bolj počasi spil, ker ni bil toliko dehidriran, je rekel, da on ni čisto pravi možak in da občasno tudi vodo iz jezera pije …

Sta pojedla in vmes razložila vse o vsem in smo potem počasi domov odpeketali, bo pa treba kmalu dol, ker radovednost ne da miru …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. dr. Krevs
    23. avgusta 2013 at 22:09 | #1

    Zakaj pa mata Anzi in Srecko rjave kombinezone, k niso jamarski rdeci?

  2. Sini
    22. avgusta 2013 at 12:35 | #2

    Hehehe, pozabljam vcasih, da si med komandanti … Ko bom drugic gor rinil, bo zagotovo prisla komanda, da prekinjamo vajo in zacenjamo s pravim reševanjem ene izmucene duse in me boste lepo pelali gor! 😉

  3. MarkoZ
    22. avgusta 2013 at 08:17 | #3

    Ti bom jaz dal hitrostno štrikanje!!! 31tga te bom 3x v poden poslal!!!

Comments are closed.