Home > BlogXtreme > Dokaj sramežljiv

Dokaj sramežljiv

1. avgusta 2013

Gospod Grah je, kakor rečeno, z morja prišel in doma čepeti je zanj smrtni greh, pa je v jamo zasilil. Tako, malo za trening, ker ima novo lučko na čeladi, da sproba. Jasna in Tico in jaz smo si pa nove popkovine omislili in smo tudi hoteli sprobati. In najbolje jih je sprobati v Cinku, ki gre sto metrov in drobiž direktno dol. Smo počakali, da je tahuda vročina popustila in potem odbrzeli do jame. Seka je vozila prva, jaz pa po makadamu kakšen meter za njo, ker sem bil s Petkotom in mi je vseeno, če je prašen. Dokler se gospod Grah ni začel dušiti in sem malo popustil plin, da sva razdaljo dobila in sploh kaj videla ven iz tistega prahu. Potem sem tam v hosti skočil v jamo in jo opremil, tovarišija se je pa z novo opremo še malo hecala, a je bila kmalu za mano v hladu. Ven sem šel prvi, ker sem moral za malico zakuriti, za mano pa gospod Grah, ki je šel bolj počasi, saj je novo lučko sprobaval in je svetil, kakor da je plačan. Ko sta ven v savno pokukala še Tico in Jasna, se je pa gospod Grah še enkrat dol podal, ker kaj pa je to samo sto metrov treninga za takšnega možaka! Sem nalagal in kuril, da je bila hitro žerjavica in sem potem kar hitro mesnine na žar vrgel, ker sem gospodu Grahu obljubil, da bo zadeva postrežena, ko ven pride, samo zdaj ne vem, ali je bil on počasen ali jaz hiter, ker spečeno je bilo, ko je bil on še globoko noter. Sem ga vzpodbujal in silil k pospešku, a je šlo, kakor je šlo. No, klobase so bile še kar vroče, radler pa tudi dokaj hladen, ko je ven prišvical  in ko se je ob jedači in pijači malce aklimatiziral in podprl, je Tico malo stran enega usekal. Takšnega, konkretnega, kakor zna, ko je zadovoljno jamarsko utrujen, da sva ga z Jasno prav občudovala, gospod Grah je pa samo z roko zamahnil skorajda nekako omalovažujoče, da to ni nič, da je bil to kukr malo sramežljiv pokec. In se je tam ob improvizirani mizici malce pridvignil z ritjo, da je prostor naredil in se potem glasno in gromozansko razparal. Da je Ticotov za nazaj zazvenel kakor en vajeniški punkec, ki v bistvu ponesreči uide kakšni fini dami. Pa še to je potem dodal, da ni bil čisto taprav, da v breznu je boljša akustika pa tudi še dokaj vroče je bilo in ozračje ni bilo najbolj optimalno za širitev zvoka … Jap, lepo je biti s prijatelji v divjini!

Domov smo se odpravili že krepko čez polnoč, kar se je v bistvu poznalo tudi v tem, da sem bolj jaz govoril, gospod Grah je šel pa že počasi v polsen in se mi je kar malo zasmilil, da mora iti naslednji (oziroma isti) dan že v službo, a je samo z roko zamahnil, da bo že, da mora samo do zjutraj zdržati in bo potem na šihtu počival …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.