Home > BlogXtreme > Jutro

Jutro

5. avgusta 2013

Klemi je udaril dopust in ker je že pozabil, da je besposličarstvo v bistvu umetnost (ker te mimogrede premaga zdolgočasenost in apatija, če nisi vajen in utrjen!), se je že vikend pred dejanskim dopustom prilepil name. Da bi lahko šla ko v starih dobrih časih v Čaganko malo švicat. In sva pičila v nedeljo skoraj zgodaj dopoldne, ko še ni bilo vročine, z namenom, da končno zgrizeva tisti frdamani meander in ožinico, ki nam preprečuje vpogled v globlja nedrja Čaganke. Zato sva tokrat vzela s sabo bencinski vrtalnik, ne električnega, ker tam si omejen s količino energije, shranjene v akumulatorjih, pri bencinskem pa je meja tvoja vzdržljivost. Po kavici in špricarju v najboljši bistriški gostilni nama je dol šlo kar ok, ne prehitro, absolutno pa ne prepočasi. Se kaj dosti v novih, ozkih delih nisva zatikala, čeprav sva bila kar dobro obremenjena, le enkrat se mi je oprimek zlomil in sem z ramo butnil ob ostro skalo, da sem vse zvezde videl. Sem bil rahlo nejevoljen in samo malo malo zaskrbljen, kako se bo rama obnašala potem pri poti ven, a se je, kakor vedno, kasneje izkazalo, da bo to še moj najmanjši problem. V tisti ozek meander sva se oba zapodila ko nestrpna otroka, kakor da bo bencinski vrtalnik čudežno v hipu razširil vse skupaj in seveda se nisem mogel upreti krohotu, ko ga v skoraj polurnem matranju niti zakurblati nisva uspela. Ali znala, kaj pa vem!? Problem je bil, ker tovrstne tehnike še nikoli nisva imela v rokah, da jo vžgeš, moraš potegniti za vrvico. In v tisti ožini močni potegi z vrvico niso najlažja stvar na svetu, miljonkrat sva se udarila najraje v komolec v kakšno špičasto skalo, sam sem dobil na zunanjo stran dlani (pravzaprav niti ne vem, kako se imenuje ta del telesa!) tak šus, da komaj premikam roko … Zadeva je stekla, ko je Klemi tisto pizdarijo ven odnesel v dvoranico, jo tam, kjer je bilo več prostora, zakurblal in potem v meander privlekel. Sem imel kar neke take čudne občutke, ko se mi je bližal, sem kar nekako pričakoval, da se bo kakšen psiho z motorko v rokah prikazal … No, zadeva je potem stekla, a ne povsem brez težav, kakopak. Ozko in malo prostora, kar pomeni, da ti je avspuh direkt v gobec šprical, plus miljonkrat sem se spekel, ko sem si zadevo v naročje odložil, da se malo spočijem. Vsaj mislil sem, da sem se spekel, ko me je po malincah grelo, a sva kasneje ugotovila, da je z elektriko nekaj narobe in zadeva prebija in res ni najbolj prijetno, ko te trga med nogami! Pa spet, nekako sva osvojila tehniko in nama je šlo, lepo uigran tercet sva bila in meander se je lepo podaljševal. Okoli osmih zvečer sva si večerjo privoščila, vojaške zadeve, ki se same grejejo, so kar prijale. Le ko sem hotel neskafe zmešati in potem še puding, ki je bil tudi v vrečki, sem ugotovil, da sem dol prinesel radensko z okusom po limoni, s čimer niti pri najbolši volji ne bi mogel mešati. Je enkrat dr. Krevs poskusil iz vode z okusom skuhati kofe in je bilo tako, da sem si zapomnil za vse življenje. Na srečo je Klemi dolgrede ulovil malo navadne vode, da sem si potešil kofeinsko potrebo, potem sva se pa spet na delo vrgla. Še kakšne pol metra manjka, da iz vodoravnega meandra pokukamo v vertikalno brezno in prepričana sva bila, da bova zmagala, ko se je, kako predvidljivo, tista motorna pizdarija pokvarila! In nama ni preostalo drugega kakor zaključiti z akcijo. V bivak na 200 metrih pod površjem sva prisopihala okoli enih zjutraj, kjer sem nama skuhal močno kavico, potem sva se pa kar na armiče ulegla in kakšne pol ure z zravnanim hrbtom in v temi čakala, da se shladi. Če se ne bi tako ohladila, bi kar dol počivala, tako sva pa požrla mlačen kofe in pičila proti ven. Klemi je zlat, je pustil mene naprej, da jaz diktiram (počasen) tempo in ob občasnih čikpavzah se ni preveč bunil, v zadnjem breznu sem pa spet sedel in predlagal, da gre on prvi ven. Ker je vojak in naspidiran športnik in nima več strahu, mene je pa spet nekaj medlo, saj sva v blatu pred Čaganko opazila sveže medvedje sledi, večje od mojih stopal, z zelo lepo izraženimi kremplji. Me je izjemno začudilo, ko se sploh ni bunil in se pogumno podal na vrv. Sem plezal za njim in ga skrivoma občudoval in čeprav je malo pred površjem začel ruliti ko jeshar in ropotati in medvede poditi, se mi je vseeno zdel car. Ker je šel prvi. Potem je za hip pozabil na medvede, ker sta bila pri vhodu na skali dva polha, ki nista hotela zbežati in je razmišljal, če mu lahko v obraz skočita, zverini nemarni (moji strahovi itak!) in name je počakal le meter od jame, ker vmes se je pa spet tisti primarni strah pred ploskonogci pojavil. Skupaj sva pogumno zakoračila do tabora, glasna do boga, še bolj glasno sva se sprehodila do avta, kjer sva se preoblekla, okoli petih zjutraj sem pa zakuril in na žar vrgel klobasice. Saj zelo lačna nisva bila, le razlog za ogenj zakurit sva po moje potrebovala, ko so bile zadeve spečene, sva jih pa pojedla. Tako, iz navade. A bi bilo bolje, če jih ne bi, ker tako pekočih klobas še v življenju nisem jedel, so bile kar rdeče in je peklo vso pot do želodca in potem še v želodcu, pa če sva še tako gasila z radlerjem! Vmes se je zdanilo (to sva v bistvu čakala), da sva se lahko spat spravila, ker prej, ko je bilo še temno, se nisva upala. S sabo sem imel alpinističen šotorček, ki je čudovit, ker je zračen, hkrati pa brani vstop mrčesu, a je Klemi popizdil, da če on ne spi v šotoru tudi jaz ne smem, ker da to kukr ni fer do njega in ker sem bil kar utujen, sem v tej njegovi užaljenosti (tedaj) videl neko logiko in pristal, da tudi sam spim samo v spalki pod milim nebom. Sem si vrgel armič ob ogenj, na edini raven prostor tam, Klemi je moral kakšne tri metre proč. In je kokodakal, da to je pa krivica in da če bi bil prijatelj, bi prišel k njemu, da je še za enega plac in podobno, a se nisem dal. Pa saj nisem rabil dolgo vztrajati, ker ga je hitro zmanjkalo. Sam sem zavit v spalko prek glave (zaradi mrčesa) popizdeval zaradi vročine, saj je bil ogenj preblizu, plus nekako sem kadil noter in sem mislil, da bom kar crknil od vsega hudega, ko zaslišim Klemijo pizdakanje. Že zaspal je, zdaj je pa nekaj o logiki drajsal. Nič mi ni bilo jasno. Sem se odkril, da sem ga bolje slišal, a bi bilo bolje, da se ne bi, ker sem slišal tudi lomastenje po hosti. Ki se nama je približevalo brez vsakršnega dvoma. Klemi je glasno pizdakal, da je logično, da medvedi pridejo ven ob zori, ko se vidi in še ni vroče in da je logično, da bo k nama v tabor prišel, bil je odkrit in pripravljen na skok do sekire ob ognju. Kar je tudi mene malce prestrašilo, da bi prijateljček po medvedu mahal s tisto majhno sekirico, kar bi ga zagotovo samo razpizdilo (medveda, jasno!) in sem začel s kovinskima lončkoma za kavo ritem tolčti, hkrati pa sem gledal na vse strani (ker lomastenje se je še kar nadaljevalo) in sem se počutil ko Steve Wonder. Zadeva se je potem malo umirila, Klemi je zaspal, jaz pa ne, a mu je že kmalu začela zvoniti budilka, ker jo je pozabil izklopiti in sva imela dovolj. Predvsem zaradi žuželk, majkemi! Sva se spravila v avto in že po nekaj deset metrih zaustavila, kajti sredi ceste je bil ogromen medvedji drek. Še kar frišen. Sva se samo na hitro fotografirala ob njem (z odprtimi vrati avtomobila, kakopak) in pičila proti domu. Vmes sva se še pri Bučarju na kofetu zaustavila in se mi je ful čudno zdelo, ko mi je deklica voščila dobro jutro. Sem ob žuljenju kave krepko razmišljal, kdaj sem bil nazadnje v gostilni ob takšnem času, da so mi voščili dobro jutro, pa se nisem mogel spomniti. Sem bil pa ob devetih dopoldne doma, namesto pod tuš sem skočil v bazen, da sem svinjarijo s sebe spral, iz bazena jo bo pa filter pobral, potem sem pa do kosila v ohlajeno spalnico skočil nekaj pogledati.

V Čaganko bo pa spet kmalu treba, ker zdaj pa res res ne manjka več veliko do novih prostorov …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA20130805_063325_S

Comments are closed.