Home > BlogXtreme > Drevo

Drevo

9. avgusta 2013

Družina je z milijon kufri pridrvela na letališče še v zadnjem trenutku, da so ujeli letalo, ki naj bi jih popeljalo na dopust v daljne kraje in ko so se drenjali s prtljago pred okencem, je ata, otovorjen ko osel, milo zavzdihnil, da je res škoda, ker s sabo niso vzeli še klavirja. Itak da so vsi znoreli, kaj se zajebava in da sploh nimajo preveč prtljage, a jim je takoj pojasnil, da če bi s sabo vzeli klavir, na katerem so ostale letalske karte, bi pač lahko odšli na dopust, tako pa …

Sva se z gospodom Grahom oblačila v jamarske uniforme pred Cinkom in je bilo soparno, on me je pa jahal, da moram iti tudi jaz dvakrat dol in gor, da bo taprav trening, da potem bo pa on vseeno razopremil, medtem bom pa jaz čevape scmaril. Mi ni najbolj dišalo, vroče je bilo, a ker sem vedel, da prijatelj ne bo razjahal in da je že par metrov nižje v breznu temperatura bolj znosna, sem pristal. Saj, jebajga, kaj pa je to 200 in drobiž metrov?! Sem bil že povsem oblečen, na zgornjem delu pasu sem preverjal ključ za pritrdišča in krempeljc, potem sem pa v kišti pobrskal še za spodnji del pasu, ki je v bistvu najbolj pomemben del jamarske opreme. In sem malo brskal, potem pa zastokal, da škoda, da nimam s sabo drevesa, ki raste na fotrovem vrtu. Kjer sem zadnjič iz Čaganke prišedši pral zasrano opremo in potem pas obesil na drevo, da se posuši. Danes pa samo zagrabil kišto z opremo in pičil …

Sem stal tam ko kupček nesreče, pa ne zaradi tega, ker sem pozabil del opreme, sem jo že tudi kdaj prej, enkrat sem celo na polbiča Cinka opremljal, ker sem zavoro pozabil, temveč zato, ker je gospod Grah začel iskati rešitev. A brez pasu pač ne moreš v jamo! Je bil najprej predlog, da mi da svoj pas in opremim, pridem ven in gre on razopremit, a tako zelo si tudi nisem jame želel, on se je pa tudi branil opremljati, kakor da bi mu trsko v koleno rinil! Je potem popustil in sem mu obesil obe prasici s štriki plus opremljevalno torbico in vse, na hitro sva še vozle ponovila in jih ponovila še enkrat in še enkrat, potem se je pa podal v globino. Jaz sem pa zakuril in se pripravil na čakanje, plus itak da so žvali se začele oglašat, takoj ko je dovolj v globino prijatelj izginil in sem jih odganjal, kakor sem vedel in znal, na srečo se je pa kmalu zaslišalo žvenketanje opreme iz brezna. Mi je bilo malce čudno, kar hitro je to prijatelj splezal, a je že v globini priznal, da je samo tri pritrdišča našel, štiri pa falil in je šlo hitreje. Sem moral kar nemudoma leskovačke čevape na švic postavit in so bili zapečeni ravno prav, ko je ven pokukal. Po obilni malici sva še pri njem doma, ker je ravno sam doma, dva radlerja uničila, vmes sva pa malo po Tubi brskala in je šel dan v maloro. No, enkrat vmes, ko je gospod Grah luč na vrtu ugasnil in začel svečo iskati, da je to kakor bolj prijetno, sem pa kar vstal in se poslovil. Mi je bilo namreč že med vožnjo domov ful sumljivo, kaj mi je koleno rinil v ročico menjalnika, da sva se ves čas dotikala, plus še soproge nima doma in ker je glih možak v skoraj najboljših letih … Saj razumete, nisem hotel reskirat …

20130808_214831_S

Comments are closed.