Home > Razno > Popotnik

Popotnik

14. oktobra 2013

Sedel je v udobnem fotelju in brez zanimanja buljil v televizijski ekran. Novica dneva je bilo Nasino sporočilo, da je sonda Voyager kot prvi izdelek človeških rok prestopila meje našega osončja in vstopila v medzvezdni prostor. Ni ga čisto zares zanimalo, napol je dremal.
»Si moreš misliti, da je od takrat minilo že šestintrideset let!?« ga je navdušeno vprašala soproga, ki jima je v sobo prinesla kavo (brezkofeinsko, oba sta imela namreč že nekaj let previsok pritisk) in sedla na kavč.
Nerazumljivo je nekaj nejevoljno zamrmral v odgovor, ni se mu ljubilo govoriti o tem. A ni odnehala, njegova soproga ni bila takšna. Natočila mu je dišečo tekočino, jo sladkala (z dietnim sladkorjem, zadnja leta ga je tudi holesterol zajebaval), dolila mleko (sojino, ki je zanič ko drek, a kravjega mu je zdravnik prepovedal, naj se cvre v peklu) in porinila skodelico predenj.
»Šestintrideset let, človek božji!« je bila navdušena. »Se spomnim ko danes. Pa kako mlad in postaven si bil, z brki in malce daljšimi lasmi …«
Nejevoljno je zamahnil z roko, kar je pa ni ustavilo.
»Dva meseca po izstrelitvi sva se pa vzela, kakšna ohcet jo to bila, še iz televizije so prišli …«
Glasno je srebal kavo, ker je vedel, da jo to moti, a tokrat ji ni prišlo do živega.
»Ja, to ni kar tako, da sodeluješ pri takšnem projektu!«
Zavijal je z očmi, a ni pomagalo, takšna je pač bila. V obupnem poskusu spremeniti temo pogovora je vzel daljinca in pojačal glasnost. Napaka, tv voditeljica je bila še bolj navdušena od njegove soproge.
Najbolj oddaljen izdelek človeških rok so v vesolje izstrelili 5. septembra 1977, z njim so imeli sodelavci Nase velike sanje – najti Nezemljane in z njimi vzpostaviti stik. V njej je shranjena zlata plošča, na kateri je predstavitev Zemlje, njenih zvokov, človeka, umetnosti in pokrajin …
»Chuck Berry je na svojem profilu na Facebooku zapisal, da je 36 let in 19 milijard kilometrov pozneje skladba Johnny B. Good dosegla medzvezdni prostor in je tako postal edini Zemljan, ki je dočakal, da je njegovo delo, zapisano na zlati plošči, zapustilo naše osončje,« je povedala soproga in preglasila zvok televizije.
»Chuck Berry ve en klinc,« je zanergal, odložil skodelico s kavo na mizico in nezavedno začel nervozno vrteti poročni prstan na prstancu leve roke. To je počel že zelo dolgo, kadar je bil slabe volje ali v stiski, vrtel poročni prstan namreč. Soproga in celo prijatelji so ta njegov tik poznali, a tokrat je, iskreno navdušena, njegovo stisko spregledala.
»Jaz sem pa Chucku v odgovor na tvojem profilu objavila fotografijo, kako v belih rokavicah zlato ploščo v Voyagerja daješ, zraven sem dala pa še fotografijo vitrine, v kateri imava spravljene rokavice! Naj se ve, da brez tebe Nezemljani ne bi poslušali Chuckovega rock’n’rolla, pa če se Chuck Berry razpoči …« Zahihitala se je kakor punčka.
Vrtel je masivni poročni prstan na prstancu in poskušal ne sodelovati v pogovoru. Čeprav, vse skupaj je bilo bolj podobno monologu njegove soproge in ko gre za monolog, z molkom pač ničesar ne dosežeš …
Rahlo ga je dregnila v ramo.
»Sprašujem, če misliš, da bo zlata plošča kdaj prišla do Nezemljanov …«
»Moj bog, iskreno upam, da nikoli!« Zavzdihnil je.
»Ja, saj, jaz tudi upam, da ne, jim bodo tista zelena ušesa odpadla ob poslušanju Chuckovega dretja …«
Nasmehnil se je. Nehal vrteti prstan na prstancu. Naj ji pove? Saj konec koncev so od tedaj minila že skoraj štiri desetletja! Naaaa, se je odločil. Če pove njej, se bo slej ko prej razvedelo, bo enkrat zagotovo povedala najprej hčeri, pa morda sosedi … Potem pa ne bo minilo dolgo, ko bo nekdo prišel in mu odbil jajca! Naj o tem spregovori v pismu, ki ga bodo odprli po njegovi smrti? O tem je že velikokrat razmišljal, pa se ni znal odločiti. Saj ima še kar nekaj časa, ne bo še jutri umrl, se bo že odločil, da bo prav. Ampak, se je spet nasmehnil v sebi, medtem ko je njegova soproga še kar govorila in govorila, morda bo pa obiskal Chucka Berryja malo pred njegovo smrtjo in mu na uho povedal resnico. To bi bil špas, se je nasmehnil. Ej, Chuck, a veš tista zlata plošča, na kateri je tud tvoj komad, ki naj bi ga poslušali Marsovci in je že milijarde kilometrov daleč, no, itak da veš, si bil ponosen ko stomater na to, jaz sem dal tisto zlato ploščo v škatlico, obloženo z žametom in potem škatlico v Voyagerja, da pride do malih zelenih, sam najbolj hecno pri tem pa je, da zlate plošče nisem dal v škatlico temveč v svoj žep, kasnej sem jo pa pretopil in dal iz nje nardit poročna prstana. Sem se še istega leta poročil, veš, in prstana sta res carska, poglej, problem je edino v tem, da bodo Marsovci mal presenečeni po moje …
Njegova soproga je še kar mlela in mlela o davni zgodovini, on pa se je smehljal in ljubeče vrtel poročni prstan na prstancu …

voyager

Comments are closed.