Home > Razno > Porumenelo

Porumenelo

28. januarja 2014

Zadnjič sem v neki družbi slišal možaka zgroziti se nad mladostjo prijateljeve priležnice z besedami, da so celo njegovi hemoroidi starejši od prijateljeve priležne mladenke in se mi je prispodoba zdela prav imenitno zabavna. Sem si zabičal, da jo moram kdaj uporabiti v kakšni diskusiji, da ne bo šla v nič. Pa mi do zdaj (še) ni uspelo, sem pa zadnjič (spet) sodeloval v pogovoru med dvema velikima prijateljema (temu se pravzaprav lahko reče tudi konstantno drkanje v glavo, a ne bodimo malenkostni!), prvim peresom Dolenjskega lista Igorjem in gospodom Grahom. So ven spet letele kao zamere iz leta ’87 in nazaj in kdo je komu kaj ušpičil ter je beseda naletela na februar 1996. Ja, vem, to je datum, ki se že po vsem svetu pojavlja v zgodovinskih učbenikih, a prijateljev to ne moti. Njuno drkanje v glavo ima namreč daljšo zgodovino in več konsistentne ljubezni v sebi kakor marsikateri zakon med moškim in žensko. Zakoni razpadajo zaradi manjših malenkosti, marsikateremu zakoncu se oprosti celo skok čez plot in se mu tega potem vsakodnevno ne servira sveže pogreto, v njunem razmerju pa so očitki stalnica, ki ju drži skupaj. Ne vem, skoraj bi si upal staviti, da bosta prej razpadla njuna zakona kakor njuno prijateljstvo!
No, kakor koli, smo v debati prišli do februarja 1996. leta in očitka gospoda Graha prvemu peresu, da je tedaj objavil fotografijo v časopisu, ko je kakor nekaj neke svetovne rekorde v padalstvu postavljal tam daleč v daljni črni Afriki in da celo pri tem svetovnem dosežku ni šlo brez drkanja. In itak da onadva ne bi rabila nobenih dodatnih pojasnil, ker so ti dogodki spred desetletij še sveže zapisani v njunih delovnih spominih, pojasnilo je bilo potrebno zame. Da je gospod Grah takrat na nekem svetovnem prvenstvu s padalom pristal nekje bogu za hrbtom in so mu neki črnci pomagali, zato se je v zahvalo in v spomin fotografiral z njimi, prvo pero je pa potem to fotko objavil v časopisu, kar je korektno, a je spodaj seveda dodal še pripis, da je gospod Grah prvi z desne. Za tiste farbenblind po moje, ki ne ločijo med črncem in belcem. Kar je podobno tistemu vicu, ko nekdo išče gospodarja kmetije in ga gospodinja napoti v svinjak, kjer gospodar hrani svinje, z besedami, da ga bo z lahkoto spoznal, ker edini nosi klobuk …
No, štorija se mi je zdela dovolj zabavna, da bi jo bilo škoda potisniti v pozabo (no, saj v pozabi ni, ker jo prijatelja konstantno ohranjata pri življenju, a žal le v ozkem krogu in samo verbalno) in sem potem zadnjič enkrat poslal mail prijatelju, če mi tisto fotko s pripisom pošlje. Odgovor je prišel takojci, da bo poskusil poiskati v arhivu enkrat ko ne bo tako zelo zelo zaseden in me je malce vest zapekla in sem odgovoril, naj se ne trudi brez veze, da bom pa kar tekstualno zadevo samo opisal. A ker fotografija pove več ko ne vem koliko besed, je prijatelj spustil iz rok ves tisti življenjsko pomemben posel, ki drugače ne čaka in se ga ne prelaga, se zakopal v arhiv (ker v debatah nista uporabljala povsem določen datum, le približnega, je moral pregledati kar nekaj številk, kakopak, da vse skupaj ni preveč enostavno!) in čez par ur sem na mailu že imel spodaj prilimano fotko. Potem sem se pa še jaz v svoj arhiv zakopal in našel Dolenjca iz leta 1991, ko je bil v njem objavljen pogovor z mano ob izidu mojega prvega romana, da so se zaradi fotografije moji otroci lahko malo nasmejali …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA Kalahari_Grah

Comments are closed.