Napredek

Ko možak v spalnici ne zadovolji svoje žene, je čas, da se oglasijo alarmni zvonci. Jaz je, bogice svoje, že nekaj časa ne zadovoljujem, samo ne vem, al sem bolj flegma al samo bolj gluh, da tistih alarmnih zvoncev ne slišim. Ali pa neumen, kaj pa vem … A kar koli že bil razlog, soproga moja predraga je v spalnici nezadovoljna in jaz bi se moral sekirati. Pa se nekako ne. No, nisem se do danes, ko je v spalni srajci prišla v moj kabinet in zahtevala, da jo zadovoljim. Ma sem imel še ene miljon stvari za nardit, šele noč je prišla in mi ni nič dišalo, a ker je le vztrajala in vztrajala, sem popustil. Sem jo poslal v spalnico, v posteljo, da bova takojci zrihtala. Je veselo odskakljala, kako malo ženske potrebujejo, jaz sem pa počasi vstal s stola in seveda najprej poiskal svoj telefon. Sem odtipkal njeno številko, itak jo imam na speed dialu in takoj se je oglasila.

No, pa začniva, sem bil malce nejevoljen, hkrati pa tudi malce ponosen na napredek. Pred leti, ko so nam optiko v hišo napeljali in tisto centralno škatlo pri meni v kabinetu namontirali, sva morala vpiti po vsej hiši, ko sem kable rihtal, ali je pa kakšen od najinih sinov vmes stal in prenašal sporočila, zdaj to lahko opraviva po telefonu in ni potrebno ob polnoči z vpitjem sosedov vznemirjat, da naslednji dan sumnjičavo gledajo mojo predrago soprogo, ali je s pudrom kakšno modrico morebiti zakrila. Ker če je takšno vpitje v hiši, zihr tudi kakšne batine sledijo, si verjetno mislijo …

Sem nekaj kabinet preurejal in belil in vse in očitno kabel za spalnično televizijo poškodoval in je bila namesto slike na ekranu že en teden samo ena grozna kockasta packa, moja predraga pa vsa nesrečna. In če pred leti ne bi kabla speljal po črti najmanjšega upora kar skozi strop in vse skupaj zalil s silikonom, bi tisti kabel lahko na hitro zamenjal in bi bila zadeva rešena, tako pa vem, da me čaka vsaj ura ali dve posla in odlašam. Pa itak mi soproga predraga vedno zateži tik pred spanjem, ko itak ne morem nič naredit. Mislim, lahko, samo bo ropotalo in smo potem spet pri sosedih, ki sumnjičavo opazujejo za podpludbami na njenem obrazu …

Tokrat sva se kulturno pogovarjala prek telefona, brez vpitja. Še vedno ni nič, je žalostno potožila. Sem stopil do kabla, ki izginja nekam v strop in ga malo potresel. Zdaj je pa boljše, je bila vesela, ne čist OK, ampak vsaj gledljivo. Sem ji zadovoljen zaželel lahko noč in obljubil, da bolj za stalno bom pa res v kratkem rešil in bo slika hunky-dory, ne samo gledljiva! In je še ona meni zaželela lahko noč, ko bom pač odšel čez par ur v posteljo in je spet mir in zadovoljstvo v naši hiši …