Home > BlogXtreme > Obljuba

Obljuba

28. avgusta 2014

Obljuba dela dolg. In ker se je Tomi tako zelo potrudil in naredil 3D načrt Čaganke, sem obljubo moral izpolniti. Dobro, res je postavil dokaj visoko ceno za neskončno ur, ki jih je preždel za kompom med izdelovanjem načrta, a sem si rekel, jebajga, saj smo prijatelji, malo se mu pa tudi lahko pogleda skozi prste ter obljubil, da bom ceno poravnal. In cena? En kofe v spodnjem bivaku Čaganke na – 250 m.  Ja, ja, vem, človek nas je nesramno izkoristil, za tisto malenkostno klikanje po miški in čaranje po kompu je postavil nesramno visoko ceno, a, kot rečeno, prijatelji smo. In je poklical, da mu je bilo zadnjič nekaj dolgčas in da je Čaganko dokončal (nazadnje sva jo naredila le do 250 m) in da naj pridem pogledat. Seveda sem vse spustil iz rok in stekel do njega in med navdušenim opazovanjem 3D modela spoznal, da bo potrebno tudi zares plačati. In ker ni boljšega časa kakor takoj, sva se zmenila že za naslednji dan. Je človek še nekaj malenkosti dopoldne v sredo popravil in potem zadevo dal renderirati (kljub temu, da ima hud kompjuter, renderiranje traja kar nekaj debelih ur), da si jo končano ogledava v četrtek, ko prideva domov.

Na pot sva se odpravila relativno pozno, čeprav je bil namen boljši, ampak tle nimam kaj, moram kar priznati, krivda je bila predvsem Tomijeva. Ene štirikrat se je pripeljal do mene in vsakič še nekaj domov skočil iskat, kar je pozabil, tako da sva se v podzemlje spustila šele ob pol sedmih zvečer. Bi se lahko sicer par minut prej, lahko pa tudi kakšno uro kasneje, ker sva na poti do luknje ob cesti opazila Alenko, zaustavila ter par besed spregovorila s prijateljico, a sva bila tako načelna, da naju ne kofe ne špricar niso premamili, da bi bila še bolj pozna. Čaganka je mokra in bi v bistvu dol morala napredovati hitro, pa nisva, ker je Tomi pedanten do boga in se je dol vozil bolj počas in primerjal po mojih pripombah narejen 3D model z realnim stanjem in si v spomin zapisoval, kaj vse bo moral popraviti in dodelati! V bistvu je bil skoraj slabe volje, ker vseh luknjic nisem omenil, a je jama na koncu naredila tako mogočen vtis, da mi je pogledal skozi prste in bil v končni Akustični dvorani tako dobre volje, da je parkrat skupaj z mano tudi zajodlal. Sva malce po Južnem rovu pošnjofala, nato sva odšla preverit, če je Game over res tako gromozanski (in je, mamumu, še bolj, je potrdil), nato sem mu pa v spodnjem bivaku kofe scmaril. Prasico sem imel napolnjeno z milijon stvarmi (celo škripec, blok in dodaten štrik za vsak slučaj sem dol vlekel!) , a mleko sem pa pozabil s sabo vzeti, ga je pa vseeno z užitkom spil. Je priznal, da kava je bogovska, da takšne kave si recimo Joško Colarič iz Krke ne more kupiti, čeprav je najbolje plačan slovenski šef! Aja, dol sva prišla nekaj čez deveto zvečer, nekaj čez deseto sva se pa nazaj na štrike podala. Gor seveda brez renčanja ni šlo, ker Tomi ni povsem pravi jamar (ne še!) in mu je Čaganka tu in tam tudi zobe pokazala, najbolj je godrnjal pa v sedemdesetmetrci, da jo je že risal težko, da plezati jo je pa še težje! Sem pozabil omeniti, da je bil malo težji gor grede, ker sem mu posodil škornje, ki imajo že luknjo (ja, so šli zdaj direkt v zabojnik) in je v vsakega po 1 kilo vode zajel …

Ven sva pokukala okoli druge ure zjutraj, potem se je pa lepši del ekspedicije začel. Sva se preoblekla (Tomi ni imel rezervnih gat, ker sem mu baje pozabil omeniti, da bova mokra), potem pa zunaj na ogenj vrgla čebulo in pikanten prebranec, ob kavici pa še radler spila in je bila ura mimogrede pol štiri zjutraj. Tomija, ki mi je celo pot v jami razlagal, kako ga zadnje dneve nekaj nespečnost daje, je zaradi utrujenosti začelo zebsti in sem ga kar v spalko in v posteljo poslal, a ga je tudi v spalki prav nagravžno šejkalo. Zato sem se odločil, da bom tudi v bivaku kar zakuril, čeprav je Tomi protestiral, da zaradi njega ni treba, a ko sem ga drugič vprašal, če naj zakurim ali ne, je molčal, kar sem vzel kot pritrditev, naj zakurim in sem zakuril. Potem sem pa še k prijatelju pokukal, ki ga zadnje dni nespečnost nekaj daje in je že smrčal, zavit v spalko kot polh, s prižgano čelko na glavi. Sem mu čelko snel, vmes sem pa pozabil na peč paziti in je dim ven hušknil. Kar morda še ne bi bilo nič narobe, če ne bi zadnjič neke plastične lončke in krožničke noter nametal in so se mi kar oči zasolzile od smradu, pa še prijatelj se je za par sekund zbudil in malo poprotestiral! Sem preluftal, časopise še preletel, ki sem si jih s sabo prinesel, okoli petih zjutraj pa še par polen v peč vrgel in se tudi jaz v posteljo spravil. A sem spal samo do pol sedmih, ker me je Tomi zbudil, da se je v jami prehladil, da ima nos zamašen in da komaj diha, a ker sem imel enake simptome tudi jaz, sem takoj ugotovil, koliko je ura. Preveč sem zakuril! Sem vstal, odprl vrata, Tomiju dal plastenko z vodo, da si je s kakšne pol litra hladne tekočine malce grlo ovlažil in je lahko v hipu spet nazaj zaspal, jaz sem pa do pol osmih luftal, da je hladen zrak tudi na višino pograda prišel, kjer se je matral prijatelj. Do desetih sva potem oči spet zaprla (no, predvsem jaz), nato pa še hrenovke z jajci, kofetki in radlerčki, potem pa na kofe k  Alenki. Pot do doma pa je bila potem ubijalska! Če se je prijatelj do Alenke še nekako zadrževal, je od najboljše bistriške gostilne že v prvem kilometru vožnje proti domu spustil balonček uplinjenega pikantnega prebranca, da so se mi kar oči zasolzile in je plastiko na armaturi začelo topiti!. Sem najprej okoli po hosti pogledal, če kakšna crkovina kje ob cesti leži in si hkrati majico čez nos povlekel, pa je prijatelj mirno pojasnil, da ne bo pomagalo. In res ni, zato sem mrzlično odpiral svoje okno (na R5 gre to še na roke, jebemtitehniko!) in vpil na Tomija, naj še on odpre svoje, da bova imela vsaj majhno šanso preživeti. A me je človek povsem mirno pogledal in še bolj mirno pojasnil, da če bo okno odprl, da potem sploh nima smisla, da prdi! In res okna ni odprl, sem pa potem jaz vsake toliko nekaj časa šofiral z glavo ven skozi svoje okno …

Doma sva seveda najprej k njemu v studio skočila pogledat, kako je mašina zrenderirala 3D načrt Čaganke in je bilo po mojem mnenju super, Tomi, ki si je tokrat jamo prvič v živo ogledal, pa ni bil najbolj zadovoljen, da bo še nekaj spremenil. Zatorej danes še ni povsem zadnjega načrta, bom čez kakšen dan objavil link, ko bodo Tomija nehale mišice bolet …

Ampak dol bo pa spet šel, itak, ker Čaganka je zakon!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.