Home > BlogXtreme > Kava

Kava

25. oktobra 2014

Mislim da smo bili še v nižjih razredih osnovne šole, ko smo se trije prijatelji najraje potikali po Dinosu. Saj veste, to je tisto podjetje, ki pobira odpadne surovine in jih predeluje. Ali pa jih samo zbira, kaj pa vem. In, ne, nismo brskali za še uporabnimi zadevami ali žlahtnimi kovinami, kar bi jim potem nazaj prodajali, temveč smo ob nedeljah tam iskali avanture. Ker ponavadi na gospodov dan tam ni bilo ljudi, le kakšen čuvaj s samo eno roko ali eno nogo ali enim očesom (socializem je v tistem času invalide odlagal na takšna pomembna delovna mesta) je napol spal v hišici. Podili smo se med kupi kovinskih gora, najraje smo se pa k velikim balam stisnjenega papirja zapodili. Ta odpadni papir, stisnjen v kocke z metrskimi stranicami so odpadarji zlagali v velike, gromozanske kupe, mi trije smo se pa vlačili med njimi. Ker niso bili zloženi povsem skupaj, eden na drugega in tik ob naslednjega, vmes je bilo ogromno majhnih prehodov. Mi trije smo pa tekmovali, kdo bo nižje prišel …
Saj na začetku je bilo kar malo spuki, priznam, občutki so bili grozljivi, ko si se rinil po tistih labirintih in včasih po več ur nisi našel poti nazaj na površje, a večkrat smo bili tam, bolj pogumni smo postajali. Včasih nas je opazil čuvaj, ki je mislil, da krademo in nas je lovil, a nikoli ujel, kajti vedno je bil invalid, po možnosti še zapit! Mi smo samo med tiste bale s papirjem šmrcnili in kot svizci poniknili v notranjost, čuvaj je pa še nekaj časa krevsal okoli, potem pa odnehal. In smo se zabavali naprej in to toliko časa, dokler najbolj droban od nas treh ni dokončno zmagal – prebil se je do tal! Se spomnim, da kar nisem mogel verjeti, ko sem stal tam zunaj in opazoval zdaj že pokojnega prijateljčka, ki je skozi majhen razmik med stisnjenimi balami molel roko in se nama smejal. Tako sva bila prevzeta od dosežka, da nisva opazila čuvaja, ki se je pritihotapil od zadaj in naju zagrabil za uhlje z zmagoslavnim krikov, ki pa mu je kmalu zamrl na ustih, ko je zagledal tisto rokico pod kakšnimi desetimi višinskimi metri papirja. Kap ga je! Začuda ni vpil in rohnel ali kaj, le dokaj mirno ga je poprosil, naj ven pride. Meni se je čudno zdelo, zakaj tako, šele danes vem, da bi ga tisti papir in njega in nas speštal kot mušice. Je prijatelj potreboval kar nekaj časa, da je prišel ven, vmes se je parkrat povsem izgubil in enkrat celo zajokal, ko je v labirintu v slepo ulico prišel, mi smo ga pa vsi trije od zunaj spodbujali. Vmes enkrat se je še šef pripeljal, ki ga je očitno čuvaj poklical in sta modrovala, če bi z dvigalom lahko tiste bale kaj razmaknili, ko je Nenad že več ko uro občasno nekje iz sredine komaj slišno zakričal, da spet ni našel pravega rova. Midva sva enkrat izkoristila priložnost, ko naju nihče ni gledal in potegnila domov. Misleč verjetno, da je bolje, da samo eden po riti dobi, da zakaj bi vsi trije batine popili. Ne vem več, pa takrat me tudi kaj dosti ni bilo sram zaradi tega, saj nama Nenad ni nič zameril, ko je kakšno uro kasneje prisopihal za nama ves zmagoslaven. Če so ga kaj tepli, naju je zanimalo, pa je rekel, da ne, da so mu dali čokolado in cockto in ga še po glavi pobožali … Se nam je zdelo čudno, ampak tja pa potem tudi nismo več hodili.
Zakaj sem se spomnil tega dogodka iz antične zgodovine? Z Maticem sva se rinila v Južni rov, da poiščeva nadaljevanje, ki ga je zadnjič Jure izgubil in je vse skupaj že prav groteskno smešno postajalo. Mislim, rinila sva se v takšne ozke podorne rove, da nihče pri zdravi pameti ne bi rinil tja! Sva nameravala na dno Čaganke tlačariti, a je tako deževalo in posledično tudi v jami zalivalo, da na dno niti pomisliti ni bilo in sva v Južnega prhnila, ki je suh. In dlje sva se rinila, bolj sva z nejevero tiste sklade, ki jih je le čudež držal na stropu, opazovala. Enkrat vmes, ko sva malo predahnila, saj če je ozko, je tudi zelo vroče, sem se začel smejati in Maticu pojasnil, da sem pomislil, kaj bi Jaka J. rekel, če bi ga tja dol spravila skupaj z nama. Jaka je strokovnjak za podore, zrine se, kamor se nihče ne more, ampak varno. Zavarujejo krušljive prehode na vse možne in nemožne načine, čeprav si včasih niti misliti ne moreš, kako so ves tisti material sploh v jamo spravili! Matic je malo pomislil in dejal, da bi Jaka verjetno že 30 m nazaj začel puntati rov, da zadnjo in najdebelejšo punto bi pa za naju prišparal, ko bi prišel do naju in nama jo nekam zabil. In sva rinila naprej in se hihitala, stenstala sva se tudi čez prehod, ki ga je zadnjič Jure odprl, čeprav je tako ozek, da moraš res prav paziti, kako čelado obrneš, kakšnih sedem do osem metrov naprej se je pa zadeva končala. Strop je bil tako nizek, da se niti na komolce nisi mogel dvigniti, se je pa prostor na koncu vsaj toliko razširil, da sva vsaj vzporedno lahko ležala. In sva se guzila tam, drug drugemu v napoto in iskala, kam bi lahko nadaljevanje se skrilo in malo kamenje premetavala in malo zemljo odkopavala, vmes se pa vsaj desetkrat udarila ob s stropa viseče sklade. In sem imel enkrat tega dovolj. Matic se je splazil par metrov nazaj, jaz sem se pa na hrbet prevalil in čisto ob steno in en rogelj odbil. Je odpadel ko knof od gat, čeprav se mi je zdelo, da se je potem tudi ves blok zamajal, ki je visel še pod stropom. Sem ga hotel tudi ven udariti, a ko sem malo bolj od blizu pogledal, sem opazil, da verjetno tisti blok drži še naslednjega, tisti pa še naslednjega bolj noter in sem si rekel, da ga bom kar pri miru pustil. Se je k meni spet Matic priguzil in je s kladivom po zemlji brodil in iskal, kje bi se dalo luknjo skopati, a je bil čedalje bolj skeptičen. Zato sem se sam še malo naprej zguzil in začel nametane kamne na koncu malo stran odmetavati in po kakšnih desetih minutah spet začutil prepih. Pa Matic ga je tudi začutil, zato se mi je pridružil in skupaj sva se lotila še večjih kamnov in nama je ful dobro šlo. Nenadoma je pa malo zaropotalo, Matic je zacvilil z visokim glasom, jaz pa sploh nisem vedel, kaj se je zgodilo. Se zvrnem na bok, pogledam nazaj in vidim, da mladi prijateljček s sebe rine zelo težak in velik kamnit blok. Prav tistega, ki sem ga jaz napol vznemiril malo prej! Sem mu pomagal osvoboditi se in kar hitro se je kar v rikverc splazil meter ali dva nazaj in si šele tam ogledal situacijo. Da je OK, da ga nič pretirano ne boli, ker kamen itak ni imel velikega zaleta, a sva si potem tisto pizdarijo pod stropom ogledovala in nisva bila nič kaj pretirano olimpijska več. Matic na eni strani hecnega stropa s svetlečimi očmi, jaz na drugi. A ker je pihalo in ker je bil tam, kjer sem bil jaz, strop OK, sem kar odmetaval naprej, kmalu je pa seveda tudi prijateljček prišel, ko je adrenalin popustil in firbec prevagal in sva zadevo odprla. Gre naprej, le dva večja kamna sta nama zaprla pot. Ki ju bomo zgrizli v prihodnje, sta u izi. Nazaj sva se lažje vrnila, ker je zdaj tam, kjer je kamen dol padel, več prostora, v bivaku v Severnem rovu sva si pa še juho skuhala in kofetek, bivak–šotor postavila (da se človek lahko pogreje, ko z dna rine), pobrala vse smeti od neštetih postankov in pičila ven. V noč in dež sva prišla. Pa preden sva se preoblekla, pa zakurila v bivaku in pojedla, je bila ura nekaj čez polnoč. Sem še en oreng kofe skuhal, potem sva se pa okoli enih zjutraj kar v posteljo spravila. Malo sem še bral, ob dveh zjutraj sem pa vstal in si šel enega za mizo prižgat. Matic je pa na ene borovničke prišel in še scat je šel. Potem sva šla spet v posteljo in ob treh sem spet vstal in enega prižgal, Matic je pa na ene borovničke prišel in šel scat. Pa spet v posteljo in ob štirih ponovila vajo. In mi absolutno ni bilo jasno, kaj se dogaja, da ne moreva spati, potem je pa filozof malo pomislil in vprašal, kakšno kavo sem skuhal. Sem malo pomislil in se spomnil, da morda sem pa res malo pretiraval, ker sem dal več ko ponavadi, skoraj dvakratno žličk sem natresel, plus še eno ali dve za dobro mero sem dodal, nimam blage veze, zakaj …
Misterij je bil rešen in tudi naslednja Matičeva prerokba se je uresničila, da bova zaspala ob zori, ko vsi normalni vampirji. A tudi potem ni šlo zlahka, ker je Maticu enkrat vmes še na študij udarilo, se prej po temi ni upal, saj je WC kar dosti stran od bivaka, pa še potem enkrat je začel nekaj bogati, da sem se prav prestrašil, kaj je spet za en vrag, pa se je samo nad jutranjo erekcijo pritoževal, česar sem se pa potem bal še bolj ko medvedov in sem spal s samo enim očesom zaprtim, ko sva pa končno trdno zaspala, sta pa okoli enajstih že Srečko in Klemi priropotala, ki sta eno jamo v bližini odpirala …
In smo spili en kofe, kaj smo pa hoteli, pa pri Lenki v najboljši bistriški gostilni še enega, pa pri Bučarju je bil tudi postanek, pa …

20141024_205500_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.