Home > Razno > Enako

Enako

2. decembra 2014

Z dr. Krevsom sva pozno popoldne sedla v nek lokal na kavo, preden sva odpeketala v jamo, za sosednjo mizo pa sem opazil sošolca z gimnazije, s katerim sva bila kar dobra prijatelja. Sedel je z veselo družbo, tolkli so vino iz visokih kozarcev in bili so že precej dobro razpoloženi. Zato sem se odločil, da ga ne bom pozdravil, v bistvu sva res sedla na hiter kofe in nameravala dokaj hitro odpeketati. In če pozdraviš prijatelja, ki ga nisi videl že dvajset, trideset let, se znajo zadeve zavleči. Še posebej, če prijatelj ni povsem trezen. A ni dosti pomagalo, človek, ki je očitno spil že kar nekaj vina, ki mu je na pipico udarilo, je vstal in se verjetno odpravil proti stranišču, vmes je pa mene zagledal. Sem opazil s kotičkom očesa, da ni potreboval dolgo, da me je spoznal in seveda je nemudoma in ves vesel pristopil. Kako si, kaj počneš?! Sem bil kar iskren, da če bi hotela dvajset ali trideset minulih let obnoviti, bi nama kar nekaj časa vzelo, za kar pa nisem imel časa, se mi je, kakor sem že omenil, pa tudi njemu sem povedal, v jamo mudilo. Je razumevajoče prikimal in povedal, da oni so pa po službi malo v lokalček skočili in nekaj popili. Sem dodal, pa ne bi smel verjetno, da pri njemu se ni pa nič spremenilo, da ko sem ga nazadnje videl, je tudi v gostilni sedel ob kozarčku, na majavih nogah, in je seveda takoj začel razlagati, da to ni več tako, da dvajset let ni pil in da sva se srečala ravno zdaj, ko je spet se pregrešil. Veseli december pa to. Saj v bistvu mi je vseeno, če človek pije ali ne, saj pije za svoj denar, a ker je hotel prisesti in ker se nama je z dr. Krevsom pa res že mudilo, sem kar vstal in povedal, da se nama mudi. Je razumel in mi že skoraj pri vratih zavpil, da ne bom verjel, a da je spet kaditi začel. Sem kar iskreno povedal, da nisem vedel niti, da je nehal kaditi, ker ko sem ga pred kakšnimi dvajsetimi, tridesetimi leti nazadnje videl, je vlekel kot jaz, torej kot Turek. In je ponosno povedal, da triindvajset let ni kadil, da ga je ta veseli december pa zjebal. Razumevajoče sem pokimal, nato pa sva se z dr. Krevsom končno v avto spravila in odpeketala. Da kdaj sem ga nazadnje videl, prijatelja, me je nato vprašal v avtu. In nisem rabil kaj dosti računati, sem kar naravnost ustrelil, da najmanj triindvajset let. Ko je še kadil. In sem hotel že začeti z zgodbicami, kako smo v gimnaziji in kasneje skupaj tudi pili, pa raje nisem, ker vsaj piti sem pa jaz nehal. Torej se stvari kljub vsemu spreminjajo. No, vsaj občasno in začasno …

Comments are closed.