Home > Razno > Srotki

Srotki

16. decembra 2014

Pravijo, da denar ne prinese sreče, kar je morda res, čeprav, kaj pa veliko denarja? A ne bom o tem. Je priskakljal Anži, me pobral, sva pobrala še Klemija in smo se napotili proti najbližji gostilni. Na delovni kofe. Smo nameravali blebetati, namreč. Med potjo smo, dobro situirani, kot smo, seštevali fičnike, ki smo jih imeli v žepu in ugotovili, da niti za kofe ne bo dovolj, kartice pa v tistem kafiču, kamor smo nameravali, itak ne sprejemajo. In je Anži zavil na bencinsko na bankomat, nama po očetovsko zabičal, da ne bo kakšne pizdarije, ko ga ne bo, preden je izstopil iz maminega avtomobila, pa še ko je tolkel po bankomatu, naju je imel ves čas na očeh. In kar hitro se je vrnil, mu mašina ni izpljunila cekinov, je nekaj štrajkala. Ali pa je štrajkalo stanje na njegovem računu, kaj pa vem … Smo se vseeno suvereno zavalili v udobne stole, mojih deset in Anžijevih pet ojrov naj bi bilo dovolj za moj kofe s kokto, Anžijev čaj in Klemijev tamal pir. A ker smo predolgo blebetali, sta tako Anži kakor Klemi spet žejna postala in sta še dva tamala pira naročila, jaz pa samo tamal kofe, potiho pa računal, če bomo na koncu iz gostilne, kamor kar redno zahajam, morali zbežati. No, smo imeli glih dovolj, še švoh tringelt smo kelnarju lahko pustili za manikiranje enega nohta, recimo. Ko smo se poslovili, me je pa kmalu zadelo Anžijevo sporočilo, da včasih je pa v redu, če nimaš denarja. Da so ga polizisti ustavili in je pihal in da en tamal pir aparatek ne zazna, dva bi pa že zihr …

Danes je pa Srečko prišel naokoli in sva v eno drugo gostilno skočila na dopoldanski kofe in čvek. Bi šel prej zagotovo na bankomat, a ker je vmes gospod Grah klical, javni uslužbenec, da kje sem in sem ga kar v gostilno naročil, potem na bankomat nisem zavil. Bo že javni uslužbenec častil, sem si mislil in naročil razkošno, makjato in kokto. Srečko čaj, gospod Grah pa belo kavo. Ko je priskakljal kelnar, da bi se obračunali in je meni račun rinil, sem kar s prstom na prijatelja javnega uslužbenca pokazal, da naj vzame tistemu, ki ima, ne meni, ki nimam. In gospod Grah ni nič protestiral, je mirno denarničko zagrabil, potem pa rahlo prebledel, ko jo je odprl. Se je spomnil, da je tamalemu ves keš za nabavo monocikla porinil in da kaj bomo zdaj. Sem mu povedal, da je najbližji bankomat v središču mesta in da naj kar on s kolesom tja skoči, čeprav dežuje, da jaz bom z avtom predolgo iskal parkirni prostor. Je odbrcal, kaj je pa hotel, da bo zazihr nazaj prišel, je moral pa torbo pustiti pri nama za talca. A ga vseeno dolgo ni bilo, zato je Srečko globlje po žepih pobrskal in našel zahtevani znesek, vmes je pa povsem premočen gospod Grah prikolesaril nazaj. Da tisti bankomat ni delal in se je moral v drugo banko odpeljati, plus tudi tam je imel neke probleme …

In itak da so s temi bankomati vedno problemi. Sem tasrednjemu sinu, ki se vedno ob devetih zvečer spomni, da bi potreboval pet ali deset evrov za na kofe in moram potem po bankomatih skakati, če nimam gotovine (in je skoraj nikoli nimam), naročil, naj si uredi bančni račun. Me je ubogal, celo zelo hitro, saj to je v njegovo dobro in si ga je uredil in že isti večer prišel v moj kabinet, če mu nakažem 10 evrov, da gre s prijatelji na pijačo. Je hotel sprobati sistem. Sem odprl klik in ga hotel na hitro odpraviti (celo pod hitra plačila sem ga shranil, ker vem, da bo zdaj to kar pogosto), pa seveda ni šlo. Si je odprl račun moj zlati srednji sin na drugi banki, kakor imam jaz klik in neposredni prenosi niso možni. Sem mu potem izpolnil prek položnice (in dal tudi to plačilo med hitra plačila), a je zelo kmalu poklical, da mu bankomat ne da denarja. In itak mu ga ni dal, ker če nakažeš po peti uri popoldne, denar pride šele naslednji dan …

In ko smo že pri srotkih – moj starejši sin je praznoval dvajseti rojstni dan. Jedli smo obilno in dobro, torte pa ni želel. A je moja predraga vseeno naredila tiramisu, ki ga ima rad, ker je pa že glih to naredila namesto torte, je prišla še na idejo, da morda bi bilo pa dobro, če bi gor postavili dve svečki. Eno svečko številko 2 in drugo številko O. Kar je sicer čist kul malce kiči romantična zadeva, samo moraš imeti pravi svečki. Mi jih sicer imamo ene milijon, ampak dvojke pa ni bilo. Je bila pa osmica, ali je bil kateri od sinov star osem let ali pa je ostala, ko jih je starejši dopolnil osemnajst, ne vem. In sem vzel tisto osmico in iz nje izrezal dvojko. So se nekaj bunili, da je to svečka za sirotinje, kar itak vem, ja, ampak itak smo bili samo domači …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.