Home > BlogXtreme > Trd na nepravem mestu

Trd na nepravem mestu

14. decembra 2014

Petra Gedeia smo kar nekaj časa hecali, da bi Čaganko poslikal, to soboto si je pa res vzel čas. In smo enkrat za spremembo res zgodaj zjutraj krenili v akcijo. Z Maticem sva sicer dan prej odšla v jamarski bivak, da bi zjutraj lahko dlje spala, kar je bilo v redu, saj sva se v posteljo itak šele ob štirih spravila in ob osmih, ko so prišli še ostali, že kofetkala. Klemi in Anži sta se na tlako na dno odpravila, Peter, Miha, Matic in jaz na dno fotkat in manekenke špilat, Andrej in Tom pa preopremljat in zjahane štrike menjat, kjer je bilo to potrebno. Dol grede sem švical ko indijanski konj, ki ga kavboji lovijo, saj sem oblekel tadebel podkombinezon, ker asistiranje pri fotografiranju pomeni veliko stanja na enem mestu v leru. Ko smo prišli v spodnji bivak, sem se najprej spravil v šotor kofe skuhat, ostali so pa zunaj ležali, jim je bilo tudi vroče, prevroče za v bivaku s kuhalnikom. Sem lepo ležal na armiču, kadil že drugo cigareto in cedil sline nad skoraj skuhano kavico, ko me od zunaj zadane Petrovo opozorilo, da slučajno ne bom kadil. Itak se mi je čik zaletel v grlu in sem komaj brez kašlja priznal, da itak da ne bom, preden je Miha pokukal v šotor in me izdal, je pa Peter še dodal, da če bom kadil, da smo šli potem dol samo na kratek in naporen izlet, ker fotkat itak ne bo mogel zaradi zadimljenosti. Sem čik takoj ugasnil (pa samo enega sem priznal) in itak je bilo že prepozno, dvorana, ki smo se jo namenili prvo poslikati, je bila zakajena. Smo potem odšli v drug del Kalaharija, ki ni bil zakajen in ga pofotkali, vmes se je pa tisti prvi del že zluftal in smo se tja preselili. Jaz sem si še vezalke na škornjih zavezal in med tem opravilom še že pofotkani del zakadil do amena, potem pa pridno asistiral in občudoval fotografa pri delu. Ker fotkanje v jami ni enostavna zadeva. Mislim, fotkanje za kvalitetne fotografije! Poleg postavitve kadra in bliskavic in vsega je moral mojster paziti tudi na postavitev manekenov. Velikokrat izrečen stavek je recimo bil: Matic, ti si ful čuden! Prav fasciniralo me je, kako je Peter to, kar jaz, Matičeva mama in še milijon drugih že vemo, hitro spoznal …
Delali smo skoraj do pol petih popoldne, vmes sta tudi Tom in Andrej prišla v spodnji bivak, a sta kmalu odšla proti površju. Okoli pol šestih smo se tudi mi odpravili na pot, a nam ni šlo tako hitro, ker je Peter še akcijo med potjo snemal, kjer se mu je kakšno brezno dopadlo. Me prav zanima, kakšne bodo recimo fotke, ki jih je posnel od blizu, ko se mi je v ožini snel pantin plus še zataknilo se mi je nekaj in sem se moral na žgance riniti zadnjega pol metra, da je znoj dobesedno kapljal spod čelade. Saj to velikokrat uporabim kot prispodobo za matr, tokrat pa sem kapljice tudi dejansko opazil, ko me je vmes osvetljeval z bliskavico! Nekje na polovici novih delov smo s fotografiranjem zaključili, saj je bilo preveč vodne pare v zraku, si je pa potem Peter lahko jamo bolj ogledal. In mi je šel kar krepko na živce, ko mi je ves navdušen razlagal, kako ga fascinira milijon jebic in kompliciranih detajlov, jaz sem pa na škrge dihal in stoično čakal, da bo konec. No, saj nisem čakal, rinil sem naprej in trpel, a bolj ko je bilo komplicirano in težko, bolj se je Peter navduševal. A nekje proti koncu novih delov je tudi Peter vižo obrnil in čeprav ga nasmeh še ni zapustil, je eneparkrat vseeno vprašal, koliko je še te jebe. V bivaku v severnem rovu sem vodo v kuhalniku segrel, da vsaj nekaj toplega v rito vržemo (pridružila sta se nam še Klemi in Anži, ki sta tlako kasneje zaključila, pa bi verjetno še garala, če tudi drugega svedra ne bi zlomila!), v vodo pa vsul cedevito, a sem je vsul preveč in tako sladke nihče ni hotel piti. Zato sem tri četrtine vroče sladke cedevite sam spil in spet dodal vodo, da je bilo pitno tudi za ostale, ko smo krenili naprej, mi je pa tako na pipo pritisnilo, da sem komaj pas in kombinezon odpel pravočasno. Evo, prav ustrašil sem se, da bom iztočil v škornje. Saj moker sem itak bil do nezavesti že ves dan, a vseeno …
S Petrom sva ven pokukala zadnja, okoli pol enih zjutraj in se pridružila ekipi ob velikem ognju, na katerem so že švicale Tomove klobase. Sva se preoblekla in najedla, vsi razen Matica, Petra in mene pa so okoli dveh zjutraj odpeketali domov. Mi trije smo še malo čvekali in hidrirali (s Petrom brezalkoholno, pravi možak Matic pa Tomovo vino), okoli treh smo se pa tudi mi v posteljo spravili. In šele ko smo legli, spoznali, kako uničeni, zbiti in pretepeni smo. Celo Matic je stokal, ki je tokrat prvič rekel, da v Čaganko na dno pa zdaj pa res nekaj časa ne bo šel, čeprav ga imam na sumu, da ne bo šel samo zato, ker se boji, da bo moral novomeškemu jamarskemu klubu plačati članarino!
Vstali smo ob osmih zjutraj (z besedo: ob osmih zjutraj!)! Peter ima pač takšno jutranjo uro, ki je tokrat na srečo dve uri zaostajala. Sem scmaril kofe, Peter je Tomovo suho salamo za zajtrk rezal, vmes sem pa ven skočil v čudovito sončen in topel dan zobe si skrtačiti. In sem pri vsakem potegu z zobno ščetko neskončno trpel, vse me je bolelo. Maticu, ki se mi je pridružil, sem potožil, da sem ves trd in je sočutno odvrnil, da za moja leta na žalost ne na pravem mestu. Sem bil preutrujen, da bi poštekal in mi je kapnilo šele čez deset minut, ko smo že not zajtrkovali. In sem mu hotel eno okrog ušes, pa sem se potem spomnil, da ne bi zaleglo. Sem imel pred leti psa, ki mi je milijonkrat ušel in sem ga vsakič, ko je končno nazaj prišel, nabil ko psa, dokler mi nek šepetalec psom ni pojasnil, da če psa pretepem, ko se vrne, ta misli, da jih je dobil, ker je domov prišel. Zato deset minut po tem, ko je bil mulo pameten, ni imelo smisla eno vzgojno mu pritisniti, bi mislil, da jih je dobil, ker si je po tri kolobarčke Tomove salame naenkrat v usta tlačil. Tega mu pa nisem zameril, ker sem isto počel tudi jaz, je prijatelj dobro mesnino napravil!
Potem smo pospravili in se k Alenki še na kofe in švoh špricar odpravili, ob pol enih sem pa že na potoku opremo pral. Doma sem pa potem še soprogo predrago za trenutek razveselil, ko sem ji omenil, da sem ji nekaj prinesel in me je bogica narobe razumela. Ker ji itak nikoli nič ne prinesem, takšen sem, ignorantski, vem, tokrat sem ji v roke porinil vrečko za smeti z mokrim in umazanim podkombinezonom, mokrimi in umazanimi volnenimi nogavicami, mokro in smrdečo švic majico in mokrimi gatami. Je vzela, kaj je pa hotla, a ko je potem vse skupaj oprala in obešala, jaz sem si pa rane na vrtu ob kofetu in časopisih lizal, mimogrede omenila, da enkrat mi bo pa kufre za na morje pred vrati pripravila. Magari pozimi …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. risto sovcev
    15. decembra 2014 at 19:08 | #1

    Za zimsko destinacijo ti priporočam otok VIS. Kraški; s svojo pitno vodo in po moje še jamarsko dokaj neraziskan. Boš namesto kufrov lahko robo zmetal v “prasice” in imaš še en “probljem”
    rešen mimogrede 🙂 🙂
    Vse čestitke Tomu !

    Risto

Comments are closed.