Vsake toliko je potrebno otroke spred računalnika spravit in če je za v hribe prenaporno in zaradi plazov prenevarno, je jamarski bivak pri Čaganki ko bog. Plus, če sem povsem iskren, sem želel še fotko R5 pod snegom zametane naredit. Saj ideja je bila okej, jo je še seka zagrabila, ki si je ravno nove strupene gojzarje kupila in smo bogovsko kosilo pri Alenki udarili, potem smo se pa nameravali do Konfina odpeljati in od tam dalje po nespluženi cesti peš naprej. A kakor se rado zgodi, meni še posebej, je že par metrov naprej od najboljše bistriške gostilne ob cesti stal znak, da je cesta zaprta. Nesplužena. Pa še rdeča lučka pod znakom je utripala. Se je Lojzeku, ki drugače pridno pluži, nekaj plug spridil menda. Smo se malo po riti čohali in razmišljali, potem pa kar pot pod noge vzeli. Da par kilometrov gor ali dol, da kaj pa je to. Saj je bilo luštno po zasneženi in spokojni hosti hodit, nič ne rečem, enkrat so celo eni s terencem prižgali mimo, da so malo monotonijo pregnali, a ko smo po nekaj urah prišli do križišča, na katerem smo zavili na nespluženo cesto, me je pa kar malo zvilo. Po normalnem snegu bi do bivaka hodili še kakšno urico, kar ni nič posebnega, a ko sem s krpljami prvi zagazil v cel sneg, sem takojci posumil, če nam bo sploh uspelo. Sem se namreč dobesedno potopil skoraj do podpazduh! Gor je namreč najmanj meter in pol snega, pršiča, ki nogam ne daje prav nobene opore in potoneš vanj ko v vodo! Sestra, ki je hodila zadnja, je takojci zastokala, da ne bo šlo, tamaladva vmes sta pa še vriskala. Da je žur, če potoneš v sneg skoraj do brade. Sem videl, da moram prepričati sestro, da ne pride do odstopa in sem ji dal krplje, je bilo brez njih hoditi celo lažje. Kot bi brodil po vodi, ampak res. Kakšnih 300 m smo tako brazdali in sem kar užival, a potem je zadaj seka malo matematiko udarila in ugotovila, da bomo crknili, preden bomo do bivaka prišli in da bi bilo najbolje, če se kar obrnemo. Meni to ni dišalo, sem hotel R5 vsaj pofotkati, a je bila bogica še zelo daleč, zato sem se vdal. Da gremo pač nazaj. In sem se odločil ovinek presekati in sem kar v dolino čez hosto potegnil, kar se je izkazalo za totalno napako, saj je bila brežina skoraj navpična. Meni je bilo kul, sem lepo drsel po petah, kontrolirano, tamaladva sta nekaj improvizirala kar po trebuhih z glavama naprej, seka se je pa skoraj utopila in niti ni mogla kaj dosti protestirati, ker ji je sneg v usta rinil. In ko je ženska tiho, takrat mora človeka zaskrbeti! Na srečo smo kmalu do ceste spet pribrazdali in potem v temi nazaj proti Alenki. Telefonskega signala seveda ni bilo, zato sem šele malo pred najboljšo bistriško gostilno uspel poslati sporočilo, naj kofe pristavi, da to najbolj pogrešam. Boga Alenka je pa šele takrat, ko je sporočilo dobila, tistega možaka s terencem iz gostilne spustila. Se je človek namreč na kofetu ustavil pri njej in povedal, da je srečal ene bumbarje, ki peš po hosti hodijo po temi in je prijateljico za otroke zaskrbelo, če bodo zdržali takšen napor in ga je kar zadržala, če bo treba na pomoč! Evo, štalo delamo, tudi ko je nočemo …
Ob njeni krušni peči smo se malo pogreli, saj je bilo zunaj krepko pod ničlo, celo voda v žepu nahrbtnika mi je zmrznila, malo smo se okrepčali z domačimi dobrotami, s tremi ali štirimi kavami sem si pritisk uravnotežil, potem smo se pa kar domov odpeljali. Kljub temu, da cilja nismo dosegli, je bilo na zraku vseeno boljše kakor pred televizorjem čmuriti!
