Pred kamero se postaviti in blebetati mi nikoli ni predstavljalo kakšnega večjega problema, zato sem šel na dvodnevno delavnico o odnosih z javnostmi ob nesrečah kar z nekakšno skepso. Dokler seveda nismo napravili prvih “nastopov” in sem se mislil najprej zjokati nato pa pogrezniti v zemljo od sramu. Ja, pri posredovanju ob kakšni nesreči, še posebej, če bo tudi kakšna smrtna žrtev, se vedno poišče grešnega kozla. Ker nekdo pač mora biti kriv. Vsi tečajniki smo dobili scenarije nesreče, “novinar” pa nas je pred kamero spraševal o tem, kaj počnemo. Nič lažjega, sem si mislil, ko sem se suvereno postavil pred spraševalca, a že ob prvem vprašanju bi me skoraj kap in sem iz sebe izmetal lahko le nekaj nerazumljivih stokov, z obrazom pa delal takšne grimase, da bi me še preljuba soproga zagotovo zatajila. Ne bi nič naslednji dan ponosno razlagala sodelavkam, da je bil res njen predragi na televiziji! Po mojem scenariju smo jamarski reševalci odhiteli reševat trideset upokojencev, ki so obtičali na sedežnici, kar je realen scenarij, saj se za tovrstne nesreče tudi res usposabljamo. Sem bil prepričan, da bom nalogo z lahkoto opravil, a ko me je zadelo prvo “novinarjevo” vprašanje, zakaj nismo pravočasno rešili upokojenke, da je reva, ujeta na sedežnici umrla, sem zmrznil. In kar nekaj blebetal, vmes sem dobil pa še vprašanje, če bo vodič, ki je upokojence odpeljal na izlet v slabem vremenu, odgovarjal za svoje početje, ko sem se začel izvijati, da tega pa ne vem, me je že zadelo, kaj so pa žičničarji počeli, da se je zadeva pokvarila in zakaj nam oni niso pomagali, zakaj nismo pripeljali jamarja reševalca, ki obvlada znakovni jezik, saj so bili penzionerji večinoma gluhi, pa še par podobnih, da sem imel na koncu skoraj solzne oči. In se mi je skoraj malo fržmagalo vse skupaj! Ti prideš tja reševat, se trudiš po svojih najboljših močeh, oni pa potem tako … Saj novinarji niso vsi mrhovinarji, a takšna vprašanja so v bistvu legitimna, le napačnemu se jih zastavlja. Kot reševalec si osredotočen na svoje delo in le o tem lahko govoriš in so nas na delavnici učili predvsem to. Govoriti o svojem delu in pojasnjevati zadeve, za katere si ti odgovoren. Je potem kar nekako šlo, a v začetku je bilo res veliko veliko smeha. Ko gledaš vse tiste požrtvovalne gasilce, gorske reševalce, potapljače, jamarje …, kako švicajo pred kamero in se izvijajo, je res smešno. Smo bili vsi zelo veseli, da smo to delavnico opravili, če bomo kdaj res prišli v kakšno takšno situacijo!
Sem se pa enkrat vmes spomnil, da najmanj ene nesreče pred kamero resen pa res ne bi mogel komentirati. Sem se zadnjič od Čaganke domov peljal in kakor vedno se je vozilo kar samo zaustavilo pred najboljšo bistriško gostilno. Sva z Alenko malo pokofetkala in malo poklepetala, ko si je šla ven frišno rešeno vozilce ogledat, sva pa pod hladilnikom spet lužico opazila. Se niti razjezil nisem, celo kar malo na smeh mi je šlo, ko sem pomislil, da se bo zgodba spet ponovila, Alenka, skrbna kot je, mi je pa vodo ponudila. Ne da bi se ohladil ali opral, za v hladilnih vozilca, če jo bo primanjkovalo ali pa bo spet kuhala. Sem se malo branil, da če ji je usojena smrt, naj pa crkne, a ko je še kar vztrajala z vodo, sem se vdal in spet stopil v gostilno. Je malo pobrskala pod šankom, pa ni bilo nobene plastenke, potem se je pa spomnila, da jih je kakšno uro prej vse v zabojnik za smeti zabrisala. V zabojnik za embalažo, seveda, ker ona je eko. Sem zamahnil z roko, da je pač vseeno, da kar grem, a je bila že čez vrata, da se takoj vrne. Pa se ni takoj vrnila in ravno ko me je začelo že kar malo skrbeti (mudi se mi pa itak nikoli ne), se je spet prikazala, malce zardela v lička. Da je bil zabojnik prazen, le tiste plastenke so bile v njem, ampak povsem na dnu in je komaj eno dobila, da bi kmalu not padla. Sem ji zagotovil, da bi jo kot reševalec takojci rešil, razen če bi se tako smejal, da bi jo komunala prej odpeljala. Ja, evo, vem, dobrota je sirota! Njena, seveda, ne moja … Sva v plastenko natočila vodo in sem se odpeljal domov, ni bilo potrebno nič dolivati, R5 gre, kar gre, ampak o tej nesreči pa za TV dnevnik res ne bi mogel resno razglabljati pred kamero …