Home > Razno > Okno

Okno

22. junija 2015

Včasih dobim dobro idejo. No, pravilneje bi bilo napisati, da dobim idejo, če je dobra, pa se vedno ne ve, dasiravno se nekje vmes vedno izkaže, da morda pa le ni tako dobra. Če je pa že dobra, pa vsaj izvedba potem nikoli ni. A veselja mi to vedenje nikoli ne vzame! Pozimi, ko imam okno v kabinetu zaprto, da ne kurimo brez veze, se zna v prostoru zaradi čikov kar dobro zakaditi in sem si večkrat rekel, da bom v okno vgradil kakšen ventilator. Dobro pri meni je, da se sicer hitro zagrejem za idejo, si jo celo zapišem na papir, da je ne pozabim, skočim pa ponavadi ne tako zelo hitro. In sem tisti ventilatorček kar dolgo kupoval, čeprav moram v svojo obrambo povedati, da sem ga kupil še pozimi. Ker je v mojem kabinetu še edino okno, ki ni termopan, ali kako se reče tistim večslojnim steklom z vakumom vmes, sem bil prepričan, da bom zadevo ajcvajdraj namontiral, a že ko sem se domov peljal, sem vedel, da tako zlahka ne bo šlo. In sem tisti ventilatorček malo prelagal po mizi, dokler ga enkrat vmes nisem zabrisal v predal in skoraj pozabil nanj. Pravim skoraj, ker jaz dobrih idej nikoli ne zavržem, vedno me nekje v ozadju grickajo in čakajo na pravo priložnost. Ki se je očitno prikazala danes, ko po kosilu nisem imel kaj konkretnega početi in sem kar na hitro, impulzivno snel okno in se z njim pod pazduho napotil proti vrtu. Da si ne premislim ali najdem kakšnega manj napornega dela, recimo čitanje knjige in kofetkanje na soncu! Že ko sem rinil iz kabineta in z oknom dvakrat butnil ob podboj vrat, se mi je zdelo, da vse le ne bo šlo, kot sem si zamislil, so se pa odprla vrata na vrt, ko je predraga mi soproga pogledala, kaj ropota. In sem lahko stopil na vrt ne da bi vpil, naj mi vrata odprejo! Sem okno najprej opral s cevjo (še prej sem eno uro nek nastavek na zalivalni cevi popravljal, ki ga že najmanj en mesec kupujem drugega!), potem skočil v garažo in švoh uro iskal nož za rezanje stekla (vmes sem pa še jamarski kombinezon zalepil, ki ga tudi lepim že švoh mesec), potem sem ventilatorček postavil na steklo in parkrat zarezal ob obeh njegovih stranicah (ga bom postavil v kot, da bom samo dvakrat zarezal namesto štirikrat, ljukav sem jaz!), še preden sem udaril po zarezanem, sem pa predrago mi soprogo poprosil, naj se iz ležalnika prestavi kam drugam. Le toliko, da udarim in da kaj vanjo ne odleti. Saj ne bo, sem jo potolažil, le za vsak slučaj, mi jamarji smo namreč previdni. Se je takojci videlo, kako zelo dobro me moja predraga pozna, saj jo je iz ležalnika kar odneslo, še preden sem pa po šipi udaril, me je pa iz varne razdalje vprašala, če vem, kaj počnem. In nisem udaril, seveda, da sem jo lahko resno pogledal in ji še bolj resno povedal, da itak da vem, a sem vmes na srečo še pred udarcem potem opazil, da sem zarezal v napačnem kotu. Ventilator bom namreč imel v levem kotu stekla, če gledam iz mojega kabineta, a ker sem okno drugače postavil na teraso, sem povsem upravičeno zarezal v napačnem kotu. Mislim, napaka, ki se lahko zgodi vsakemu! Sem potem zarezal v pravem kotu in previdno udaril (družina je bila na varni razdalji, čeprav sploh ne vem, zakaj jih je tako firbec matral!) in itak da se je šipa razletela povsem drugje, kot sem zarezal. Mi to ni vzelo poguma, vsak začetek je težak, sem potem s kleščami lažje pošćipal približno ob zarezi, tisti tavelik kos bom pa z lepilnim trakom nazaj prilepil, pa bo. Ko sem se nehal ukvarjati z demoliranjem in sem odložil  klešče, je predraga končno upala pristopiti in mi je prinesla obliž. Sem jo malo debelo verjetno gledal, kaj mi to nosi, pa je le brez besed na povsem rdeče steklo pokazala, da sem se urezal in da mi teče kri. Sploh nisem opazil, očitno ni bilo kaj hudega, sem obliž vzel le zaradi lepšega, čeprav moram zdajle priznati, da me urezan prst kar boli, z njim težko udarjam po tipkovnici. No, sem zalimal prst in se lotil drugega stekla, predraga mi soproga je pa spet vprašala, če vem, kaj delam. In sem ji povedal, da itak da vem in da takšno steklo za takšno okno, če ga naročiš potem pri steklarju, ne more bogvekoliko stati. In je bila pomirjena, da se je lahko zavalila nazaj na ležalnik, ker me je poklical prijatelj, da greva na kofe. In sem tisto blesavo okno kar zunaj pustil (z opozorilom, naj bosi okoli njega ne hodijo!) in se bom z njim ukvarjal jutri, novega bom kupil pa pojutrišnjem. Dobro, če sem iskren, mora biti ventilator vgrajen do zime, torej ne gori voda, bom, ko bom. A začel sem, to tudi nekaj šteje. Je pa res, da dokler se ne bom navadil, me manjkajoče okno kar malo moti. Bolj verjetno me bo pa motilo okno na terasi in bom verjetno predvsem zaradi tega zadevo porihtal prej ko slej …

20150622_011620_S

Comments are closed.