Pred Hudo luknjo, kjer smo imeli izpite za jamarje reševalce in reševalce pripravnike, smo nekateri uleteli že v petek pozno popoldne.. Z lepim namenom, da na steni postavimo poligon za izpite, a kaj, ko je takoj, ko smo se usedli, lep namen hitro izpuhtel v soparen zrak. In smo potem malce čebljali, kakor to jamarji znamo, enkrat proti jutru smo se pa spat spravili v šotore. No, kakor kdo, Uroš je šotor ponoči postavljal, ker se je hotel prepričati, da Anžič svojega ne bo več premikal in ga je postavil na najbolj oddaljen kotiček travnika od njega. Saj kaj dosti mu ni pomagalo, če mene vprašate, ker če sem ga jaz slišal žagati, ki sem imel šotorček poleg Uroša, ga je slišal tudi on! Seveda za dolgo oči nismo zatisnili, se mi je zdelo, da se niti dvakrat nisem obrnil, pa je že gospodar Mur ropotal po mojem šotoru. No, saj ni ropotal, vrata je odzadrgal in mi nekaj razlagal ves vesel že sredi noči nekaj po šesti uri, a ga itak nisem nič razumel, kot bi govoril kitajsko. Sem verjetno debelo bulil vanj, vse, kar sem razumel je bilo, da je kofe že kuhan. In, ja, na kofe vedno trznem, a tokrat je bilo res še prezgodaj, kljub temu, da je sonce že peklo ko v peklu in sem kar nazaj legel, takoj ko je Murček hrbet pokazal, a ne za dolgo, ker sem vedel, da bo gospodar vztrajal pokonci me spraviti ko da je vojna, pa še komandantu JRS bi me zagotovo zatožil, ki je že skakal naokoli in zahteval, da gremo na poligon. Sem poščetkal zobe kar brez vode in odskakljal na kofe, potem smo bili pa že v steni. Da inštruktorjem pokažemo, kaj znamo in ali si zaslužimo naziv jamarskega reševalca. Ne bom šel v detajle, kako zelo je znoj spod čelad tekel in kaj vse smo znali in česa ne, kakšne velike milosti in razumevanja ni bilo. Saj človek bi mislil, da če z nekom spiš že desetkrat v istem šotoru in se neštetokrat jebeš v kakšni zahtevni jami, da te bo potrepljal po rami in ponudil kakšen kofe, recimo, pa malo se bo nasmehnil in ti dal tisti podpis, a temu itak ni bilo tako! So bili čisto drugi ljudje. Ob dveh smo lahko odšli na kosilo v bližnji jamarski dom in ko sem si slekel jamarski pas, mi je od malinic kakšne pol litra švica steklo v škornje, ki so bili že od prej polni! Kaj dosti se pri jedi nismo smeli obirati, so nas kar nazaj na poligon nagnali, zaključili smo pa šele okoli osmih zvečer! Pri gospodarjevem kombiju z opremo me je pa nekaj taglavnih čakalo, so bili sladki ko med, kar se mi je kar malo čudno zdelo, dokler mi niso v roke potisnili neke škatle, v kateri je bilo polno kremšnit. Se je Katja spomnila in res izpolnila obljubo, da mi jih bo prinesla na izpit, le da jih ni osebno prinesla, temveč poslala po prijateljici kurirki! In sem potem v upanju na dodatne pluse tistih nekaj taglavnih, ki so v škatlo že pokukali, povabil k sladkanju (pa saj kaj drugega mi niti ni preostalo, ker so me itak počakali že z žlicami v rokah), šele ko smo že vse zmazali, sem se pa spomnil, da bi mogoče pa vsaj polovičko ene kremšnite lahko Denu ponudil. V zahvalo. Je fant cel dan stoično prenašal kandidate za reševalce, ki so na njemu morali pokazati, kako se ponesrečenca pravilno spakira v nosila in ko sva ga s Ticotom po mojem mnenju ne najbolj strokovno zavezala ko salamo, nama je parkrat celo namignil, katero gurtno sva pozabila zategniti, pa tudi ko sva ga v nosilih postavila v pokončen položaj, s čimer preverimo, če je vse, kot mora biti, se je inštruktorju po pravici zlagal, da sva bila najboljša zavijalca do tedaj, čeprav se je kar videlo, da ga nekaj močno žuli! Ampak, kremšnite smo pojedli ajncvajdraj, sem celo za hip pomislil, da bi mu odnesel vsaj kar škatlo za polizat, saj je veliko sladice ostalo še po stranicah in po dnu, ampak smo tudi tisto potem kar sami polizali …
Po večerji so nas zaprli v kočo, da smo še teoretični del izpita naredili (prek 40 vprašanj!), da nismo plonkali, je pa skrbel sam Marko Z., s katerim češenj zobati ni najbolj pametno. Dobro, res je, da je tu in tam poškili v svoj ajfon in verjetno na hitrico posodobil svoj status na FB ali zamenjal profilno sliko, ampak da smo kandidati sinhronizirano obračali strani testa, je bila pa verjetno res slučajnost in vsakršno drugačno mnenje je lahko zgolj zlonamerno natolcevanje!
Po testih, okrog desetih zvečer, je komandant Walter odobril vsakemu po eno pivo (ker nas je čakala še vaja v jami naslednji dan), tiste, ki piva nismo pili in smo žulili kavo, je pa samo pomilovalno pogledal. In smo sedeli tam in premlevali izpite, le Uroš je tiho sedel malo stran in zamišljeno z užitkom žulil edino dovoljeno pivo, da bi dlje trajalo. Malo stran je pa sedel zato, ker sem mu v skoraj polno pločevinko piva ponesreči vrgel čik in je dobil izrecno dovoljenje, da lahko odpre novo. In potem ni hotel reskirati in se je malo umaknil. A ni bil dolgo tiho, ker je nenadoma začel vpiti in kričati nekam proti travniku. Nam najprej ni bilo nič jasno, ker tam v Hudi luknji ni medvedov, vpitje je bilo lahko namenjeno le Maksu, ki je svoj šotor postavljal med mojim in Uroševim. In sta se malo vlekla in malo pulila, a je Maks hišo kljub vsemu dvignil, kjer se je namenil, jaz sem pa šele takrat izvedel, da naš Maksi spi še glasneje od našega Anžiča. Sem pri njem preveril, če je to res, in je ponosen ko omladinac, ki zmaga v ping pong turnirju Mirne peči, potrdil, da je to res. Da on žaga in noter in ven, da navadni amaterji ko Anžič zakrulijo pa samo, ko zrak vlečejo noter! Sem razmišljal, da bi svojo hišico odvlekel kam drugam, a se mi ni ljubilo, sem bil preveč utrujen, pa tudi njegovo glasno spanje ni motilo verjetno iz istega razloga …
V nedeljo smo vstali še bolj zgodaj in sploh ne vem, kdo me je zbudil in v katerem jeziku je vpil, šele po veliki kavi sem prišel toliko k sebi, da sem sedel v kombi. Tam pa izvedel, da je recimo Urbi še bolj neprespan ko jaz. Mu nisem verjel, ker se je prvi spravil v posteljo in to pravo posteljo v jamarskem domu! Je priznal, da to je sicer res, a da ni dolgo spal spanje pravičnega, ker je nekdo ob njegovo posteljo privlekel poljsko posteljo in začel žagati, ko da je plačan od nažaganih metrov. Je razmišljal, da bi ga zbudil in mu ukazal, naj cirkularko prestavi kam drugam, proč od njega, recimo v Spodnji Duplek, a si je potem premislil. Zakaj? Ker je na roki, ki je kukala iz spalne vreče, zagledal ročno uro in jo spoznal kot komandantovo. In kaj si potem storil? je vse zanimalo. Jah, nič, pol sem pa poslušal, je stoično priznal …
V jamo v gozdu smo prišli se mi zdi še pred sedmo zjutraj, vsekakor pa ne dosti kasneje in srečneži so se podali v hlad in temo, jaz sem pa ostal zunaj, ker mi je pripadel zadnji manever, izvlek nosil iz jame. Pa ni bilo idilično, kot si morda mislite. Kakor so v srednjem veku hkrati z lakoto in kugo zelo radi priskakljali tudi grdogledi Turki s krivimi meči, tako so mene tam v hosti grizli neznosna vročina, vlaga, povsem podivjani komarji, za dobro vago so mi za nadzornega postavili pa še Aleša. Ki je absolutno neškodljivo človeško bitje, polno znanja in volje pomagati, ima pa to napako, da ne more videti, da človek sedi brez dela. In ko sem deset metrov visoko na drevesu dve uri postavljal manevre in dobesedno crkoval zaradi vročega sonca in krvosesnih malih žuželk, je on mirno le tu in tam ošinil s pogledom, da ne počnem kaj neumnega ter se posvečal FB-ju (ko še manevra nisem do konca postavil, mi je on kot mimogrede že poročal, kdo vse je lajkal mojo fotko na drevesu!), ko sem pa končno za sekundo sedel, da v miru crknem od vsega hudega in požrem en čik (ker vode itak nisem imel!), je pa takoj zapustil FB (saj verjetno je prej napisal, da pride takoj nazaj, da mora samo nekaj na hitro urihtat!) in mi našel novo delo ali pa povedal, kako moram popraviti kaj za sabo …
Enkrat vmes sem lahko celo v jamo skočil malo pofirbcat in se pohladit, tam nekam do 60 m globine, a so ravno tedaj nosila prišla in sem moral pospešeno popumpati ven in se posvetiti svoji nalogi! Smo Murčka v nosilih nepoškodovanega potegnili ven relativno hitro in ko je okoli dveh popoldne iz jame prisvinjal še zadnji jamar, je bil izpit zaključen.
V Hudi luknji je sledilo še bogovsko Dragotovo kosilo (ki je itak vedno bogovsko!) in pivo za nešoferje, analiza, diplome ter nekaj govorov, pod razno je pa potem še nekaj piv za nešoferje prišlo in nove JRS švic majčke. Ki se jo je najbolj Matic razveselil, ki je tri dni zelo garal (je pomagal poligon opremiti, pa za nosila smo ga neštetokrat porabili in za protitežo, non stop je neki s štrikov bingljal, pa telefonski kabel je v jamo potegnil!), saj ne ve, da je majica zahvala, on misli, da si je z garanjem nekaj plusov za izpit pridelal, ki ga bo imel drugo leto …
Domov sem se pripeljal okoli desetih zvečer in družina je ob snidenju dobila solzne oči, ko sem jih po treh dnevih objel. In sem razumel. Sem šel takoj pod dolgo prho …
Fotke nisem pa tokrat niti ene napravil, ni bilo ne časa ne volje, sem kar tri najbolj všečkane z Aleševega FB potegnil …
