Prebral sem roman, v katerem si avtor naredi spisek stvari, ki jih v življenju še mora narediti. Ameriški izraz je Bucket List, kakšna je slovenska verzija tega, se mi tudi sanja ne, da bi pa brskal in raziskoval, sem pa trenutno prelen. Junak v romanu si je zapisal sedem stvari, jaz sem jih jaz kot ljubiteljski popravljalec vsega, delujočega in nedelujočega, večino imel že odkljukanih. Mojster recimo nikoli ni zaflikal zračnice pri kolesu in si je šel potem kolo kupit (pa pustimo ob strani, da je kupil kolo, ki ni imelo zračnice!), jaz sem zaflikal milijon zračnic. Res pa je, da nobena kaj dolgo zraka v sebi ni držala, čeprav sem vedno vse delal po navodilih. Verjetno so bila lepila tisto stoletje nazaj, ko sem še flikal zračnice, bolj švoh, kaj pa vem …
In ko bereš (ali gledaš) kaj takšnega, seveda nemudoma pomisliš, kaj bi ti fliknil na seznam. Moj je prazen, pravzaprav ga niti nimam, vse želje si namreč nemudoma uresničim. Ker sem tak bolj prizemljen možak s prizemljenimi željami. Če imaš prazno denarnico in željo po poršeju, imaš potem pač problem! A vseeno, sem razmišljal, kaj bi pa jaz na takšen seznam fliknil in edina stvar, ki mi je padla na misel, je bila čiščenje čevljev. Saj veste, v starejših filmih kje na kakšnem uličnem vogalu vedno kakšen črnček puca čevlje za denar. No, to sem si vedno želel, pa ne vem, zakaj. Pa saj želje recimo niso vedno racionalne, samo pomislite na srutka, ki vsak dan je zelje, vozi pa se v novem mercedezu. V Sloveniji jih je polno! Kaj dosti za uresničitev te želje nisem nikoli storil, le pred leti, ko sem se vozil s trolejbusom po Beogradu (pa ne vem več, zakaj, ker grem vedno z avtom), sem zagledal nekega modela, ki je na vogalu čistil čevlje. In mi je preblisnilo, da eno željo si pa lahko odkljukam, saj veste, jaz si želje poskušam uresničiti čim prej! Sem ko nor pritiskal na gumb, da bi mi šofer zaustavil, a kakor veliko stvari takrat v Beogradu, tudi tisti gumb ni delal. In je model zaustavil na regularnem avtobusnem postajališču, dokaj oddaljenem od tistega vogala s čistilcem čevljev, kar mi pa seveda ni vzelo veselja. Sem stekel (no, bodimo pošteni, zelo verjetno sem samo pospešeno hodil, ker nazadnje sem tekel leta 1979, to je bilo pa kasneje!) nazaj, se mi zdi, da sem celo v eno ali dve luži namerno stopil, da bo imel čistilec vsaj kaj posla. A je model, ko sem prisopihal do tistega vogala, že nehal delati. Priznam, sem bil kar malo razočaran in dokler sem bil v Beogradu, sem ves čas oprezal, ali bom kakšnega videl. Pa so se tedaj vsi poskrili ali pa odšli na dopust.
Sem na zadevo pozabil, ker tako zelo žulila me pa ni, dokler nekoč kasneje nisem postopal po Bolgariji in na trgu zagledal čistilca čevljev. Regularnega, tapravega. Je imel tisto leseno pručko, na katero si nogo z umazanim čevljem postavil, pa krtače in kreme, pa krpo za loščenje … Se mi je kar milo storilo, moram priznati in sem skoraj stekel proti njemu, da mi ne bi ušel! Prijatelju Srbu, s katerim sem se sprehajal, ni bilo nič jasno. Sem ves žareč v obraz prisopihal do čistilca in neučakano kar postavil nogo na pručko in bil potem nadvse razočaran, ko me je čistilec zavrnil. Sem mislil, da ima lih pavzo, a je razložil, da semiš čevljev, kakršne sem imel obute, sploh ne čisti. Še posebej, če imajo oranžne vezalke! Sem resno razmišljal, da bi si šel navadne usnjene čevlje kupit, da si izpolnim željo, saj v Bolgariji pač ne morejo biti dragi, a ker mi obutev kupuje predraga soproga, ki ima edina okus v naši familiji, sem to misel kar zavrgel. Čevljev, ki bi jih obul samo enkrat, potem bi mi bili pa tako grdi, da jih ne bi hotel več nositi, pač ne potrebujem. Imam dva para takšnih doma, sem dvakrat poskušal dokazati moji predragi soprogi, da znam tudi sam kupiti!
Prijatelj Srb je že silil proti bližnjemu vrtu na kavo, a ko nekaj zagrabim, zagrabim, ne spustim zlahka. Sem pogledal njegove čevlje. So bili usnjeni in zelo lepo zloščeni. A me to ni motilo. Sem mu predlagal, da naj si on očisti čevlje, da mu jaz častim, da bo to vsaj približek uresničitvi moje želje. Pa ni hotel, itak da ne, ker je Srb in si je vtepel v glavo, da njemu Slovenec ne bo plačeval čiščenja čevljev, sploh pa ne bo dovolil Bolgaru, da mu čevlje umaže, ko so pa zdaj tako lepo zloščeni. Načeloma bi lahko razglasil poraz, seveda, a ko zagrabim, zagrabim, saj sem že omenil, ne?! In sem v eno lužico stopil in potem na Srbov čevelj. Da sem ga malo umazal. Srb je seveda znorel, da kaj počnem, jaz sem se mu pa mirno opravičil in mu ponudil, da mu v opravičilo plačam čiščenje čevljev. Je nejevoljen porinil nogo na tisto pručko, a šele potem, ko sem mu za vse sveto obljubil, da mu ne bom jaz plačal storitve. Bolgar je pljunil v roke in se lotil dela, res je lepo očistil in zloščil prijateljeve čevlje. Sem stal poleg in užival, kot bi čistil moje, boljšega približka uresničitvi želje pač nisem videl. In je bilo vse v redu, dokler Bolgar ni cene povedal za svojo storitev. Se ne spomnim, koliko je zahteval, ampak Srb je popolnoma znorel. Da za takšen denar že v Srbiji dobi nove čevlje, kaj šele v Bolgariji! A čistilec se ni pustil omajati, je zahteval znesek, kakršnega bi verjetno meni opalil, ki sem si čiščenja čevljev res želel, Srb je pa norel in norel. Da ropati se pa ne pusti. Celo tako zelo jezen je bil, da je zahteval, da mu jaz plačam čiščenje, a mu ga seveda nisem, saj sem mu prej za vse sveto obljubil, da mu ne bom. In kar sem rekel, sem rekel.
Potem ob kofetku je še kar nergal in bentil, a to mojega veselja ni popolnoma nič zmanjšalo. Je pa res, da nekoč, ko bom v usnjenih čevljih opazil kakšnega uličnega čistilca čevljev, si bom željo pa izpolnil tudi na lastnih nogah …
