Peti dan na CRT v Bosni, v apartmaju wifi, pa enostavno ni časa kaj napisati. Niti energije, pravzaprav. Ob sedmih (7!) zjutraj je že zajtrk, ob 8h smo že v kombijih, ob 9h delamo na polno. Vmes hladno kosilo kar pod steno in šele okoli 18h se spet spravimo proti bazi, da ob 19h pademo na večerjo, po hitri prhi pa so že na vrsti predavanja. Pa morda nato še kakšno pivo ali kava, kakor kdo preferira pač …
Smeha polna kapa, da v bistvu najbolj bolijo trebušne mišice, za kar v največji meri skrbi Marko Z., tu pa tam mu pa bolj ko ne nehote pomaga naš doktor. Eden redkih, ki pride v jamo po poškodovanega jamarja. Kralj in car pravzaprav, a ko sem zvečer skočil v apartma po čike, je s čelno svetilko stal med vhodnimi vrati in nekaj šaril po podboju. Itak da me je zanimalo, kaj počne in je mirno pojasnil, da se vhodna vrata niso dala zapreti (kar smo itak vsi jamarski stanovalci vedeli) in da bo popravil. Celo multitool orodje je imel svoje z majhnim križnim izvijačem in je obračal in vijačil in tolkel, da ga je bilo veselje gledati. Sem kar stal tam, da vidim rezultat, ker nekako se mi ni zdelo, da če znaš popravljati ljudi, da avtomatsko znaš popravljati tudi vrata. Ko je končal, je preskusil in je delovalo. Je bil vesel, ko da je jedrsko elektrarno sestavil (no, malo pretiravam, ampak ponosen je bil pa res), jaz pa tudi. In sem vsem v učilnici takojci povedal, kakšnega carskega dohtarja imamo, da nam je vrata popravil in se jih je v istem hipu javilo pet, da pri njih se tudi ne zapirajo. In zdaj naš bogi dohtar po cele dneve dela na steni, zvečer predava, še malo bolj zvečer pa vrata popravlja. Sem ga poslal tudi k Maksu, ki mu straniščni kotliček nekaj pušča in si je dohtar zadevo sicer ogledal, a nima rezervnih delov, zato ga žal ni popravil. Verjetno ga je zlobni Maks za kazen potem danes prepričal, naj gre z njim na kosilo h kombijem po bližnjici. Vsi smo odšli spod stene normalno po poti navkreber, Maks in dohtar sta jo pa po štriku gor mahnila. Maks je kmalu prisopihal, naš dohtar pa šele, ko smo ostali že skoraj pojedli …
Danes sem bil tudi prvič v nosilih. In je kar hecen občutek, ko se dobesedno prepustiš na življenje in smrt mladim in še ne povsem izkušenim reševalcem. Moram priznati, da me je kar malo stiskalo, ko me je kakšnih 20 m nad zemljo prevzela Danijela iz Črne gore, ki ima vsaj 40 kil manj kot jaz! Se je izkazalo, da ji bom moral kupiti nove rokavice, ker je tako garala z mano, da jih je povsem uničila, a preživel sem. Sicer povsem opaljen od sonca, a to so že detalji.
Jutri bo bolj zanimivo, gremo z nosili končno v jamo …
