Home > BlogXtreme > Zemljo krast

Zemljo krast

2. novembra 2015

Jojkinovac so naši Dolenjski jamarji raziskovali že v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja in kar je najbolj fascinantno, večina tedaj sodelujočih pri tem projektu je še danes nadvse aktivna v jamarskem klubu! Brezno s 460 m globine je več ko dve desetletji zasedalo častitljivo prvo mesto po globini med bosanskimi jamami, šele pred kratkim so našli in raziskali globljo. Jojkinovac je še daleč od tega, da bi bil do konca raziskan, saj je v skoraj tridesetih letih jamarska tehnika krepko napredovala, ko so letos željo po raziskovanju pokazali banjaluški jamarji, zbrani v jamarskem društvu Ponir, je pa tudi novomeške jamarje krepko zasrbelo.
Na pot smo se odpravili v petek popoldne v krepko zmanjšanem številu, saj so viroze zasekale med najboljše in čeprav pot načeloma ni dolga, nismo računali na horde za praznike vračajočih se gastarbajterjev ter zastoje na meji, pa seveda smo tudi v Banjaluki naredili postanek, za klepet in pivo ali dva s kolegi jamarji. Meni je bilo v bosanskem kafiču nadvse všeč, saj ob kavici lahko kadiš na toplem, a ker nisem več vajen zakajenih prostorov, so tudi mene, kakor ostale slovenske nekadilce, kmalu začele peči oči. Kar pa me ni toliko motilo, da ne bi izkoristil priložnosti in vlekel v zaprtem prostoru, čeprav so prijatelji samo mene postrani gledali!
Posledično smo torej pred jamo, bogu za hrbtom nekje v bosanskih hribih, prišli šele okoli treh, v šotore smo se pa spravili šele okoli petih zjutraj! Sem se bal, da bom šel v jamo spet neprespan, ampak na srečo Mihata v službi tako izcuzajo, da si je tudi on privoščil nekoliko daljši lepotni spanec in smo premražene kosti iz šotorov privlekli šele okoli desetih! Na skoraj 1000 m nad morjem sonce ni preveč grelo in smo mleko recimo drobili v kavo, a se kljub temu v jamo ni nikomur mudilo! Šele okoli pol dveh se je v brezno prvi spustil Aco, ki mu je sledil Joda, njemu pa jaz. Mi trije naj bi jamo opremili do dna, saj so se v treh prejšnjih akcijah spustili le do okoli 400 m, Grdin, Tico, Jasna in Miha pa naj bi se bolj posvetili fotografiranju vhodne, skoraj 200 metrske vertikale. Sem bil nadvse hvaležen, da nisem bil v fotografski ekipi, ker fotografi znajo zelo zelo zakomplicirati jamarsko življenje in sem se lahko posvetil občudovanju jame. Sem se res spuščal bolj počasi, saj sem pasel zijala v ogromni, fascinantni jami, hkrati pa vse bolj občudoval junake prvopristopnike, ki so raziskovali z mnogo manj opreme in s krepko bolj enostavno tehniko! S fotografsko ekipo smo kmalu izgubili stik, v prvem meandru nekje na 200 metrih smo se pa prvič umazali. In sem med prodiranjem v globino vse bolj dobival domač občutek! Kot da bi bil v Čaganki, tako smo se guzili in usrali! Tam nekje pa sem tudi izgubil občutek, kje smo. Načrt jame je enostaven, le globoka vertikalna brezna in nekaj ozkih, kratkih prehodov, ki se pa kar niso in niso hoteli nehati. Sem šele kasneje ugotovil, da če je na načrtu narisanih 3 cm nekih ožin, to v naravi pomeni dolge dolge metre. In mi je bilo kmalu žal, da s sabo nisem vzel plinske bombice in kofeta. Ne vem, zakaj sem zadevo zunaj vrgel iz bidona, sem si menda po načrtu predstavljal, da bomo v dobrih dveh urah na dnu in morda v dobrih treh potem tudi zunaj! To je bila seveda skoraj začetniška napaka, saj je bila jama opremljena menda le do okoli 300 m globine. Prejšnji ekipi se verjetno ni dalo več blatariti in so zapiskali konec tekme ter se vrnili na površje z informacijo, da so prišli skoraj do dna, da naprej naj gredo pa drugi. Aco, Joda in jaz smo potem skoraj tri ure v tistem labirintnem meandru med blatom, vodo in ožinami iskali prave prehode, da so nas ujeli tudi fotografi. Polni energije in navdušenja, da gremo na dno, fotkat! Kar verjeti nisem mogel! Dobro, za Mihca mi je bilo jasno, da bo rinil na dno, saj se je po 26 (šestindvajsetih!) letih vrnil na kraj zločina in ga nič ne bi moglo zaustaviti, Grdin me je pa res presenetil. Za sabo je vlekel v kepo blata zavit kvadraten kovček s fotografsko opremo, ki se v ozkih meandrih zelo rad zatika, usran je bil do boga in povsem premočen, pa mu tudi še ni vzelo energije! In smo se potem vsi nabili v tistih dvoranah in iskali najboljšo pot naprej, na srečo pa je kmalu Tico prvi zastokal, da on ima tega dovolj, da je prej že tri ure visel ko klobasa na pritrdiščih in bliskavico držal in poziral in da bi šel ven. Sem zagrabil ko pitbul, da grem z njim, ker da za naprej jih je dovolj (pa res se mi ni ljubilo vsake tri minute ustaviti in fleš držati in pozirati), in da je bolje, da gremo ven v več skupinah. Prepričan sem bil, da se nama bo pridružil tudi Grdin. Pa se ni, čeprav sem videl, da je malce okleval, ko smo se poslovili! Je ravnokar zaključil s polurno operacijo lulanja (v kepi blata moraš poiskati in odpeti pas, odpeti popolnoma usran kombinezon, pa podkombinezon, nato pa še poiskati mašinco, ki se zaradi mraza skrije nekam v trebuh, da si lahko končno poščiješ škornje!), plus še opremo za opremljanje sem mu dal, da jo je odnesel do garačev!
S Ticotom sva iz 350 m ven blatarila malo manj ko 3 ure, je bilo veliko čikpavz vmes, saj se je ves čas krušilo blato in je bilo veliko (predvsem mojega) cvilenja, ko je letelo mimo mojega nosa!
V svinjski mraz sva pokukala okoli enajstih zvečer, Jasna naju je bila nadvse vesela. Je šla samo do 200 m globine, še ni povsem sanirala operirane rame in jo je bilo v temni bosanski hosti kar malo strah, je povedala. S Ticotom sva se malo umila v ledeni vodi, potem smo pa kres zakurili, da smo dobili žerjavico. Je Aco s sabo namreč sač prinesel, v katerega smo narezali 3 kg mesa, 3 kg krompirja, 2 kg čebule, pol kg gobic, milijon paprik in paradižnikov, pol kg začimb (s ščepcem vegete, kakopak!), pa verjetno še kaj. Ker nihče od nas spod peke še nikoli ni čaral, smo seveda v posodo zlili veliko preveč olja, a ko smo okoli 1h zjutraj z zadeve končno postrgali žerjavico in jo odprli, je zadišalo, da bi se angelčki zjokali! Smo ravno čepe ob ognju z žlicami zarinili v dobrote, ko je priblataril Mihec, ki se nam je takojci pridružil v matranju, Grdin je pa ven pokukal šele okoli treh zjutraj. Smo ga zadnje desetine metrov vzpodbujali s površja, pa ni bil nič kaj dobre volje, je kar renčal, šele informacija, da so dobrote skuhane in da vroče čakajo le nanj, mu je dalo dodatno energijo, da je splezal ven. Se je samo na hitro splaknil in zabrazdal z žlico v sač, malo pokritiziral, saj drugače pač ne zna, potem pa kar odšepal proti šotoru, ki si ga je delil z mojo sestro. Jasna se mu je pridružila in ko sta se ravno dobro slekla in v spalki spravila, je Grdin zarjovel ko lev. Prav ustrašil sem se in že skoraj skočil do njunega šotora na pomoč, ko je prijatelj, jezen ko sršen s slamico v riti, povedal, da ga je scat pritisnilo. A ni prišel ven, se je odločil, da raje v spalko pritisne, če ne bo mogel zadržati, ko da se še enkrat matra iz šotora priti … Z Mihcem sva ostala pri ognju, da počakava še Acota in Jodo in moram priznati, da mi kar ni bilo prav, ko sem iz sestrinega šotora stokanje poslušal. Malo je stokal Grdin, malo moja seka in ko sem imel tega že dovolj, ker konec koncev imata vsak svojo ljubezen, sem vstal, da temu nemoralnemu početju napravim konec. A še preden sem prišel do njunega šotora, sem ugotovil, da zastokata vsakič, ko se vsak v svoji spalki obrneta in malce boljši položaj poskusita poiskati in sem se pomirjen vrnil k ognju. A se je okoli pete ure zjutraj, ko so zvezde najbolj sijale in je temperatura zagotovo spolzela pod ledišče, pojavila skrb za bosanska prijatelja. Sva se z Mihatom odpravila proti jami in prišla do nje ravno v trenutku, ko sta prikobacala na površje. Je spodaj mimo njiju par kamnov padlo in sta se odločila počakati, da gredo vsi ven, vmes sta pa za dve urici malo zaspala! Joda je kasneje povedal, da bi lahko že prej ven prišla, a da sta zanalašč čakala do jutra, da sta lahko Jupi spila, torej jutranje pivo! Sva ju po pivu še nahranila, okoli pol šestih smo se pa v posteljo končno spravili. In spali, kakor se spodobi, do 11h! Vsi! Šele gozdni traktor, ki je prihrumel mimo šotorov, nas je zbudil!
Potem smo vse pospravili in počasi pičili proti domu, a smo se vmes še tolikokrat ustavili pri prijateljih, da smo bili ob osmih zvečer še vedno v Bosni! Še dobro, da sem predragi soprogi rekel, naj me ne čaka s kosilom, da bom verjetno malo zamudil!
Ko so nas na meji vprašali, če imamo kaj za prijaviti, smo bili vsi seveda tiho, saj smo bili vsi prepričani, da za prijaviti nimamo nič, le ko smo čez mejo prišli, si je Grdin glasno oddahnil. Da še dobro, da nas niso pregledali. Ker smo imeli na opremi toliko bosanskega blata, da bi nas z lahkoto obdolžili, da krademo njihovo ozemlje …

311015_1431__MG_3998 311015_1432__MG_4003 311015_1433__MG_4008 311015_1443__MG_4021 311015_1444__MG_4023 311015_1718__MG_4095 311015_1733__MG_4130 311015_2049__MG_4168 311015_2235__MG_4184

  1. 2. novembra 2015 at 20:38 | #1

    @B5
    Hehehe, hvala, hvala, čist zadost si precizen, nič bat, pa dol smo se, ko smo končno ven prišli in se najedli, tudi zares zavrteli ob neki prijetni melodiji, sam so pol nekako bežal od mene, ne vem, zakaj! 🙂

  2. B5
    2. novembra 2015 at 20:33 | #2

    Carsko, stari! Z veseljem berem te podvige! Aja, pa vse najboljse! Jasno, nisem precizen, kot ti, a vseeno, iskrene čestitke, zbrana družba pa naj se zavrti ob prijetni melodiji!

Comments are closed.