Krč

Z Grdinom sva se v ponedeljek ponoči zapeljala v bivak, da bova naslednji dan, ko sva se v kamin odpravljala, lahko malce dlje spala. Pa sva kar pozno prišla, ker sva morala z mojim Fiatom še na daljši postanek na Petrol, kjer je vse gume spustil na 1,9 bara pritiska, ker da preveč skače in da to ni za nikamor. Kakšne drastične razlike potem sicer med vožnjo nisem opazil, a ker je vozil prijatelj in meni ni bilo potrebno, sem mu kar prijazno kimal in verjel. Sva v bivaku malo zakurila, čeprav zelo mrzlo ni bilo, bolj zaradi občutka pa to, ko sem iz nahrbtnika privlekel časopise, s katerimi sem malo v zaostanku, se je pa prijatelj v jamarski kombinezon spravil. Sem se pretvarjal, da tega sploh ne vidim, ker sem bil prepričan, da gre spet za kakšno nadvse hudo foro, kakršnih je moj prijatelj poln ko potepuški cucek bolh in mu nisem hotel dati zadovoljstva, ko je pa povsem napravljen v jamarsko opravo odšel v noč, sem pa le zavpil za njim, kam in kako. Saj je bila ura že skoraj pol polnoči! Je mirno odvrnil, da vsi niso tako stari kot jaz in da nekateri jamarji gredo lahko v dveh dneh v dve jami in se je zarinil v neko luknjo blizu bivaka, ki je pozimi prepihana, kar pomeni, da morda za tisto nekajmetrsko luknjico pa je res jama. Samo jo je potrebno odkopati, za kar pa nihče do zdaj ni imel energije, vsi raje rinemo 460 m globoko v Čaganko širit in kopat …
Jaz sem torej bral, prijatelj je jamaril, okoli pol dveh zjutraj sva se v posteljo spravila, ob osmih zjutraj sem pa že lahko občudoval prijateljev strečing. Po zajtrku in nekaj krepkih kavah sva se oblekla v jamarsko opremo, še prej sem pa v pollitrsko termovko kofe nalil. Vrel, da bo dlje držal. Da je bil vrel, pa vem, ker sem bil požrešen in sem čez rob natočil in se po prstih poparil, da me potem v jami ni zeblo!
V bivaku v Severnem rovu sva si potem privoščila skodelico kave in čik ali dva, potem pa sva se opremljena z vso kovačijo, potrebno za plezanje, zapodila v kamin. Grdin se je udobno namestil na polički za kokoši, kjer naj bi preživel naslednjih nekaj ur in me varoval pri plezanju, jaz sem se pa na delovišče povzpel. A je šlo počasi, ker sem moral še preopremiti plezalno smer, kar mi je vzelo skoraj eno uro, večino časa sem bil seveda pod tekočo vodo. Ko sem končno prišel do zadnjega fiksa, ki ga je zadnjič pribil reševalec Bojan, preden je v globino potem torbico zabrisal in končal z delom, sem si najprej podrobno ogledal, kaj je počel, nato sem se pa v višave zazrl, da najdem najboljšo pot napredovanja. Stena je povsem gnila, obložena s fosilno sigo, v katero lahko prst zarineš brez težav, kar pomeni, da jo moraš najprej zbiti in postrgati s stene in poiskati dovolj čvrsto, primerno kamnino, v katero potem zvrtaš luknjico, v katerega zabiješ ekspanzijski vijak. Na katerem potem obvisiš in nad njim postopek ponoviš kakšnega dobrega pol metra višje. In tako vseh 130 m oziroma kolikor smo že preplezali navzgor v zadnjih treh letih!
Sem si podrobno ogledal smer, v katero bom plezal, čeprav mi v bistvu reševalec Bojan kaj dosti izbire ni pustil, saj je zavil v nekakšno kotno razpoko, ki se je vlekla skoraj deset metrov višje, kjer mi je pogled potem zastrla polička. Ko mi je bilo vse jasno, sem si pripravil plezalno opremo, jo torej razobesil po vsem pasu, da je na dosegu roke, parkrat zelo zelo globoko vdihnil, da se psihično povsem pripravim, da se bom odpel z opremljevalne vrvi, ki se je tam končala in se obesil na fiks, ki se je zdel kakor v plastelin zabit in se zaupal varovalni vrvi prijatelja kakšnih 20 m nižje, je pa prijatelj zacvilil. Da če sem se že prepel na njegovo vrv ali sem še na opremljevalni. Sem mu povedal, da sem se ravno nameraval in če ima kaj proti. Pa vedeti morate, da ko čmuriš v tisti blatni steni, pripet na nekaj ne povsem zanesljivih fiksov, vsak nepričakovan dogodek povzroči pospešeno nabijanje srca. Tudi takšno vprašanje, za katerega se ti niti sanja ne, kam bo odpeljalo! In je Tomi potožil, da ga zebe ko psa in če bi lahko malo poplezal gor in dol. Seveda bi lahko to storil že prej, ko me še ni rabil varovati, saj sem plezal po opremljevalni vrvi, a sem mu vseeno dovolil in si med njegovim ogrevalnim krogom enega prižgal. Ko se je vrnil, sem se pa plezanja lotil. Med plezanjem čas drugače teče, osredotočen si na svoje delo, in če mi je pri prvih dveh fiksih srce še ponorelo, ko sem se obesil nanju, sem kasneje začel zadevam zaupati in je kar nekako šlo. Upal sem, da bom uspel splezati kakšnih 10 višinskih metrov, kjer se je nakazovala dokaj prostorna polica, s katere bi se lahko pri naslednjem plezanju varovali, a ko sem pokukal čez rob, police ni bilo. In sem se odločil kar zaključiti, pa itak sva tam gor čmurila več ko pet ur! V tistem me pa spet zadane prijateljevo stokanje, da koliko bom še plezal. Sem mu povedal, da samo dvojno pritrdišče za opremljevalno vrv naredim, po kateri se bom potem spustil in ga vprašal, kaj ga muči. Da ga krepko lulat tišči, je pojasnil in če me lahko malo neha varovati, da se uščije. Ker je bil drug konec vrvi, na katero sem bil privezan, v njegovih rokah, je bila to edina zadeva, na kateri sem bil vsaj približno varen in sem mu to tudi pojasnil. Da naj zdrži par minut, da končam, potem bo pa lulal. Ko sem v tistem blatu potem dvojno pritrdišče delal za vrv, po kateri se bom spustil (in se bomo naslednjič po njej do delovišča povzpeli), sem si seveda vzel čas, zadnje pritrdišče mora res biti kakovostno in varno! Sem sicer slišal prijateljevo renčanje nižje dol, a se nanj nisem oziral. Ko sem bil z narejenim vsaj približno zadovoljen, sem se obesil na vrv in Grdinu sporočil, da lahko varovanje razkoplje. In ga je razkopal v 3,4 sekunde, čez 2,6 sekunde je pa že teklo v brezno pod nama! Šumenje pa so prekinjali le občasni vzhičeni kriki. Ko sem prišel do njega, mi je pojasnil, da sem ga rešil v zadnjem trenutku, ker če bi se še malo obotavljal in bi moral še malo zadrževati, bi ga v mehur krč zagrabil in bi potem morala v bivaku spodaj čakati najmanj 4 ure, da popusti, preden bi lahko začela plezati proti površju. Očitno sva oba imela srečo …
V bivaku sva si malico privoščila in kavo, na srečo pa je prijatelj raje pil čaj in je bilo skoraj pol litra toplega črnega napitka samo zame. In itak je potem tudi meni na pipo udarilo, a ker sem bil popolnoma premočen in me je zeblo ko psa, menda prvič v jami med opravljanjem male potrebe nisem snel rokavic. Pa saj itak niti nima smisla, po moje, saj so bile roke tako usrane kakor rokavice zunaj, bolj kot to, da bo pipica umazana, me je v bistvu skrbelo, kaj blato naredi počenim mehurjem od vrele kave.
Ven nama je šlo zelo hitro, ker sem prijatelja užalil, da naj gre on naprej, da jaz ne bom šel prehitro in je potegnil ko dirkalni pes! V svojo obrambo moram povedati, da sem ven trogal še plezalno opremo, ki jo je potrebno oprati, pa sama plezalna oprema niti ni tako težka, deset kil blata, prilepljenega nanjo pa je!
Pred bivakom sem se potem slekel in vsaj za silo umil z ledeno vodo, potem sem pa v kupu blata pobrskal za levim škornjem in počasi ter previdno v roko iz njega stresel majhen kamenček. Majhen je bil, manjši od frnikule, morda le malo večji od krogličnega ležaja pri kolesu. Sem ga previdno položil na štor, vzel sekiro in ga nato z njenim ušesom raztolkel v prah! Sem zjutraj obul škornje in me je zažulil, in ko sem razmišljal, če bi škorenj spet sezul in ga ven stresel, je zdrsnil pod tisti vbočen lok na podplatu, ki ga recimo medvedje in platfusarji nimajo in me ni več motil. A samo do prvega štrika, seveda! Potem me je žulil vse do spodnjega bivaka, kjer sva kofetkala, a sem ga takrat pozabil ven flikniti, v kaminu, kjer se mi je zarinil med mezinec in sosednji prst (na nogi verjetno ni prstanec?!) in me je bolelo za popizdit, pa škornja nisem mogel več sezuti. Dol v bivaku med malico sem nanj spet pozabil, a me je že na prvi vrvi spomnil nase, tokrat med drugima prstoma! In sem ga v prah zdrobil, da bo vedel!
Orng kofe v bivaku in čikec, potem sva pospravila in Lenko v najboljši bistriški gostilni še budno ujela, da sva si privoščila švoh špricer. Ki seveda ni bil najbolj švoh, ker Lenka ne mara vodo v vino zlivati …
Zdajle, ko to tipkam, me pa tudi prsti bolijo in sem se že odločil, da naslednjič bom šel pa jaz z Grdinom, ne on z mano. In mi ne bo hudega, jaz lahko in odtakam in varujem, sem že izkušen jamar …