Včasih imam občutek, da se blog kar sam piše, ampak res. Za prednovoletno Čaganko smo nameravali v treh dneh dvakrat kamin v Game overju plezat, preopremit sedemdesetmetrco, v kateri je bil štrik že prav bogi, za dobro vago se je pa Grdin odločil, da bo jamo še enkrat digitalno izmeril. Veliko dela, ampak kaj zanimivega za napisat pa niti ne, sem si mislil. Bom napravil par dobrih fotk, jih par dobrih še Grdinu spajsnil, napisal, koliko kamina smo preplezali in to bo to. Kakšnih velikih presenečenj niti ne bi moglo biti, ker v kaminu bo potrebnih še kar nekaj akcij plezanja, preden bomo videli, kam pelje, in bo zadnji blog pač malce dosadan. Kar sicer ne bi bilo ne prvič, definitivno pa tudi zadnjič ne. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bom v zadnjih dneh leta priča rekordu, večjemu celo od svetovnega in zaradi katerega zagotovo tudi Primož Kozmus zardeva!
V ponedeljek se je iz Domžal najprej pripeljala Jasna s svojim avtom, malo kasneje pa iz Ljubljane še Tico z mojim, ki ga je samo pred mojo hišo parkiral in smo vso robo premetali v Jasninega in pičili proti najboljši bistriški gostilni, kjer naj bi se dobili z reševalcem Bojanom in Katjo, ki sta tudi prihajala iz ljubljanske smeri. A še nismo dobro zapustili Novega mesta, ko je že klical reševalec Bojan, da akcija odpade, ker se mu je nekje v Žužemberku pokvaril avto. In itak da odpovedi nisem sprejel (predvsem zato, ker je bila pri njem vsa hrana, za katero je bila zadolžena Katja!) temveč sem domov skočil po svojega Fiata, ki ga je imel nekaj dni na uporabi Tico in smo v kolonici krenili v reševalno akcijo. Med vožnjo me je najbolj motil v nogavico natresen pesek za mačje stranišče, s katerim je Tico rešil rošenje oken. Saj zadeva deluje, okna niso bila zarošena, verjetno tisti pesek res vlago veže nase, kaj pa vem, a nekako sem imel v nosu ves čas tudi vonj po mačjem urinu, si nisem mogel pomagati! Ko sem končno prišel do obeh brodolomcev, mi je reševalec Bojan padel v objem in sem prvič občutil zadovoljstvo ob reševanju obnemoglih. Sem predlagal, da zadeve premečemo v mojega bolida in pičimo, a Bojan je trmast Gorenjec, je najprej poskusil še po gorenjsko. S kabli smo avto vžgali, potem je pa malo po alternatorju tolkel in je zadeva začela delati! In smo se odvlekli do Dolenjskih toplic, kjer je bila še edina odprta bencinska, da je nov akumulator kupil, orodja pa niso imeli in smo se dobro uro matrali bateriji zamenjati. V najboljši bistriški gostilni smo spili švoh špricarje, pri bivaku je bilo pa že krepko pod ničlo, ko sem predlagal, da bi zunaj zakurili in nekaj na žar vrgli. Pa je Katja, zadolžena za pijačo in jedačo, samo nekaj zamencala, da na žar lahko vržemo samo pašteto ali puter ali nutelo ali na kolobarčke narezano pariško salamo, da drugega ni kupila! Dobro, v njeno obrambo moram povedati, da je za vsakega že na Koroškem kupila po liter cvička (!) in 2,5 litra kokakole, smo pa nato pogreli prebranac in so predvsem v bivaku speči za kazen poslušali Ticotove rafale. Jaz sem spal na podstrešju, z dvema spalkama pokrit, a sem šele proti jutru ugotovil, da je ena zdrsnila in me je zeblo ko psa. Katjin sms, da lahko k njej pridem, če bo mrzlo, je pa na srečo prišel šele zgodaj zjutraj …
Tico in Jereb sta se že zgodaj odpravila v kamin, okoli pol enajstih se je pripeljal Grdin in sta se s Katjo kar takoj v jamo odpravila, da jo (počasi) izmerita, z Jasno sva pa še s komplet Tomšiči kofetkala in se pomenkovala, potem pa v lepem sončku okoli enih popoldne še midva poniknila v jamo. Načrt je bil, da se vsi dobimo v bivaku v Severnem rovu, spijemo kofe, nato pa vsi razen naju z Grdinom odidejo proti površju, midva pa na tlako v kamin. Načrt je bil seveda super, a že nad sedemdesetmetrco sem moral čakati Grdina in Katjo, ki sta še kar merila, da sem jo preopremil z novo vrvjo, ko sem se počasi dol spuščal, sem pa še Ticota in Bojana zaslišal, ki bi morala biti po vseh izračunih še v kaminu! Itak mi ni bilo nič jasno, dokler Tico ni povedal, da sta se na delovišče povzpela, on je začel varovati, reševalec Bojan je pa prvo luknjo izvrtal, ko je hotel prvi fiks zabiti v steno, mu je pa kladivo iz rok padlo direkt dol v Game over, krepko čez 130 metrov! In je bilo akcije konec, skoraj enako kot zadnjič, ko je v globino vrgel fikse, le da je takrat vsaj nekaj metrov prej preplezal! Saj mi je razlagal, da je bila vrvica že načeta in podobno, a ko sem se spustil v Game over in zagledal kladivo prav lepo ležati ob steni, sem bil skoraj prepričan, da v kamin sploh nista šla! Sta le v bivaku smrekico postavila, par kofetov v rito vrgla in malico, potem je pa samo do roba brezna stopil in kladivo vrgel v globino, da je lepo ob steno padlo. Če bi mu padlo z vrha kamina, že višje od 130 metrov, bi verjetno padlo bolj na sredino brezna, kaj pa vem …
V dvomih mu torej svetovnega rekorda v metu kladiva pravzaprav ne moremo priznati, smo se pa potem, ko so merilci končno prišli do bivaka in pod smrekico malce meditirali in čvekali, z Grdinom odločila, da kamina ne bova plezala, je bilo že pozno, plus vse preveč znamenj je bilo, da morda to ne bi bila najbolj pametna ideja. Aja, pa pozabil sem omeniti, da je reševalec Bojan prišel na akcijo z razbito arkado, ker sta se s Katjo v neki gostilni ustavila in se je v steklena vrata zaletel. Se kukr niso dovolj hitro odprla, a je Katja potem povedala, da sploh niso bila na senzor temveč na kljuko!
Okoli desetih zvečer smo v mraz pokukali in se kar takoj spravili k pripravi čaganskega lonca, saj nam je že krepko krulilo po želodcih! Smo se okrepčali še pred polnočjo, okoli dveh zjutraj smo se pa v postelje spravili, tokrat sem tudi jaz spal v bivaku. Pokonci smo bili že pred osmo zjutraj, ker je reševalec Bojan pač tako navajen in potem smo ob ognju še kofetkali in čvekali, dokler ni prišel Zdravko s še toplimi rogljički, da je potem kofe v najboljši bistriški gostilni bolj teknil.
Domov nam je šlo kar okej, le Katja je sporočila, da upa, da bo domov prišla še v letu 2015, saj je reševalca Bojana vozilo začelo štrajkati takoj, ko ni bil več v mojem reševalnem območju …
