Sneg je skopnel, ampak za kaj resnega v Čaganki delati pa ni, ker zdaj v tekočem agregatnem stanju spodaj krepko zaliva. Bo potrebno počakati na mraz. In čeprav sem upal, da so časi, ko nekam nisem mogel, ker sem moral delati, že minili, na žalost niso. Tudi za turistično pohajkovanje po podzemlju nisem imel časa, česar pa sploh nisem opazil, dokler me niso v razmiku nekaj dni prav vsi družinski člani, predraga mi soproga pa celo večkrat, vprašali, če ne grem nič v jamo! Sem baje malo tečen postal, kar pa sicer težko verjamem! Sem za danes kakšno žrtev iskal, za turistični skok vsaj, kofetek na -250 m recimo, pa so vsi pametni in so se poskrili ali pa si boljše opravke našli. In sem samo do jamarskega bivaka skočil, da sem deževnico spustil iz soda, preden mraz pritisne, potem sem si pa na prijetnem sončku še en kofe privoščil in malo zameditiral tam v tišini. Dokler seveda sonce ni začelo počasi izginjati za obzorjem, pa par strelov je v daljavi odjeknilo, pa neka motorka še bolj oddaljena se je oglasila, ki je potem počasi postajala podobna brundanju tečnega medveda in sem kar zaključil. Pa še dobro da sem, sem potem lahko z Markom P. in izvoljenko njegovega srca po dolgem dolgem času na kofe skočil. Dobro, ker je zobozdravnica in bo enkrat fino služila, morda ni ravno izvoljenka njegovega srca, je pa izvoljenka njegovega razuma, kar je isto. Smo malo počvekali in polovili za nazaj, potem je pa že itak naslednji dan prišel in smo odpeketali vsak po svoje. Sem enkrat za spremembo domov prišel čist …
